Anarhizem ali socializem?

Delo J. V. Stalina “Anarhizem ali socializem” je bilo napisano v gruzinskem jeziku v letih 1906-1907, ko so boljševiki pod vodstvom V. I. Lenina gradili temelje boljševiške partije.

V tisti dobi so številni sovražniki delavskega razreda ovirali razmah revolucionarnega delavskega gibanja v Zakavkazju. Po porazu decembrske vstaje l. 1905 so postali v Zakavkazju posebno aktivni anarhisti. Med proletariatom anarhisti niso imeli opore, pridobili pa so si nekaj pristašev med maloburžoaznimi elementi in so ogorčeno napadali marksizem. Proti anarhistom je nastopil J. V. Stalin in anarhiste temeljito razkrinkal. V gruzinskih časopisih “Novo življenje” in “Novi čas” je napisal celo vrsto polemičnih člankov, kjer je obranil osnovna načela marksizma-leninizma. Plod te sijajne polemike proti anarhistom je delo “Anarhizem ali socializem”. V tem delu Stalin poljudno in preprosto razlaga, kaj je materializem in dialektika, kaj je zgodovinski materializem; prepričljivo dokazuje nujnost socialistične revolucije in diktature proletariata, nujnost borbene proletarske partije in podaja osnove partijske strategije in taktike. Neogibno potrebno je, da v predgovoru k slovenski izdaji “Anarhizem ali socializem” navedemo avtorjevo pripombo iz “Zbranih del” J. V. Stalina, I. zv., ki se nanaša na to delo. Tam pravi J. V. Stalin:

“Avtor se je držal tiste teze, znane med marksisti, po kateri je eden glavnih pogojev za zmago socialistične revolucije ta, da se večina prebivalstva pretvori v proletarce, da torej v tistih deželah, v katerih zaradi nezadostnega razvoja kapitalizma proletariat še nima večine — zmaga socializma ni mogoča.

Ruski marksisti, med njimi boljševiki kakor tudi socialno-demokratične stranke drugih dežel, so na splošno sprejeli to tezo. Toda nadaljnji razvoj kapitalizma v Evropi in Ameriki, prehod od predimperialističnega kapitalizma k imperialističnemu kapitalizmu in naposled zakon o neenakomernem gospodarskem in političnem razvoju posameznih dežel, ki ga je odkril Lenin — so pokazali, da ta teza ne ustreza več novim razvojnim pogojem, da je zmaga socializma popolnoma mogoča v posameznih deželah, kjer kapitalizem še ni dosegel najvišje stopnje svojega razvoja in proletariat ne tvori večine med prebivalstvom, kjer pa je kapitalistična fronta dovolj slabotna, da jo proletariat lahko prebije. Tako je nastala v letih 1915-1916 leninska teorija socialistične revolucije. Leninska teorija socialistične revolucije pravi, kot je znano, da socialistična revolucija ne bo zmagala predvsem v tistih deželah, v katerih je kapitalizem najbolj razvit, ampak predvsem v tistih deželah, v katerih je kapitalistična fronta slabotna, kjer je proletariatu laže prebiti to fronto in v katerih imamo vsaj srednjo stopnjo razvoja kapitalizma.” ^[1]

Anarhizem ali socializem

Jedro sodobnega družbenega življenja je razredna borba. V tej borbi pa se ravna vsak razred po svoji ideologiji. Buržoazija ima svojo ideologijo — to je tako imenovani liberalizem. Svojo ideologijo ima tudi proletariat — kot je znano, je to socializem.

Liberalizma ne smemo imeti za nekaj celotnega in nerazdeljivega: deli se na različne struje, ustrezno različnim plastem buržoazije.

Celoten in nerazdeljiv tudi socializem ni: tudi v njem so različne struje. Tu se ne bomo bavili s presojo liberalizma — to rajši odložimo na drug čas. Seznaniti hočemo čitatelja le s socializmom in njegovimi strujami. Po našem mnenju bo to zanj zanimivejše.

Socializem se deli na tri glavne struje: reformizem, anarhizem in marksizem.

Reformizem (Bernstein in dr.), ki ima socializem le za oddaljen cilj in nič več, reformizem, ki dejansko odklanja socialistično revolucijo in skuša uvesti socializem na miren način, reformizem, ki ne propagira borbe razredov, temveč njih sodelovanje, — ta reformizem se iz dneva v dan razkraja, iz dneva v dan izgublja vse znake socializma; po našem mnenju razpravljanje o njem tu, v teh člankih, pri definiciji socializma, nikakor ni potrebno.

Docela drugačna je stvar z marksizmom in anarhizmom: oba se priznavata za socialistični struji, oba se ogorčeno borita med seboj, oba skušata veljati v očeh proletariata kot pristno socialistična nauka; zato bo za čitatelja veliko zanimivejše, če bomo razpravljali o teh dveh strujah in jo postavili drugo proti drugi.

Ne pripadamo k tistim ljudem, ki se pri omembi besede anarhizem prezirljivo obrnejo, zamahnejo z roko in pravijo: “Da se vam le ljubi ukvarjati se z njim, niti govoriti o njem ni vredno!” Mislimo, da je tako poceni “kritika” neprimerna in brez koristi.

Tudi ne pripadamo k tistim ljudem, ki se tolažijo s tem, da “anarhisti nimajo množic in da zato niso nevarni”. Ne gre za to, za kom gredo danes večje ali manjše “množice”, — gre za bistvo nauka. Če izraža “nauk” anarhistov resnico, tedaj si bo, to se razume samo po sebi, nujno utrl pot in zbral okrog sebe množice. Če pa je neosnovan in zgrajen na lažnem temelju, se ne bo dolgo držal in bo obvisel v zraku. Neosnovanost anarhizma pa moramo dokazati.

Nekateri mislijo, da imata marksizem in anarhizem ista načela, da so med njima le taktična nesoglasja, tako da je po njihovom mnenju docela nemogoče postavljati te dve struji drugo proti drugi.

A to je velika zmota.

Mislimo, da so anarhisti resnični sovražniki marksizma. Potemtakem priznavamo tudi to, da se moramo z resničnimi sovražniki tudi resnično boriti. Zato pa je potrebno, da pregledamo “nauk” anarhistov od začetka do konca in ga pretehtamo z vseh strani.

Stvar je v tem, da sta marksizem in anarhizem zgrajena na popolnoma različnih načelih, kljub temu, da nastopata na bojišču oba pod socialistično zastavo. Temeljni kamen anarhizma je osebnost, osvoboditev te je po njihovem mnenju glavni pogoj za osvoboditev množic, kolektiva. Po mišljenju anarhizma je osvoboditev množic nemogoča, dokler se ne osvobodi osebnost, zato je njegovo geslo: “Vse za osebnost”. Temeljni kamen marksizma pa so množice, osvoboditev teh je po njegovem mišljenju glavni pogoj osvojitve osebnosti. To se pravi, po marksizmu je osvoboditev osebnosti nemogoča, dokler se ne osvobode množice, zato je njegovo geslo: “Vse za množice.”

Jasno je, da imamo tu dve načeli, ki druga drugo zanikata, a ne le taktična nesoglasja.

Namen naših člankov je primerjati te dve nasprotni si načeli, primerjati med seboj marksizem in anarhizem in prav s tem osvetliti nju vrline in napake. Pri tem mislimo, da je potrebno že tu seznaniti čitatelja z načrtom člankov.

Začeli bomo s karakteristiko marksizma, spotoma se bomo dotaknili nazorov anarhistov o marksizmu, nato pa bomo prešli h kritiki anarhizma samega. In sicer: razložili bomo dialektično metodo, nazore anarhistov o tej metodi in našo kritiko; materialistično teorijo, nazore anarhistov in našo kritiko (tu bomo govorili o socialistični revoluciji, socialistični diktaturi, minimalnem program in vobče o taktiki); filozofijo anarhistov in našo kritiko; socializem anarhistov in našo kritiko; taktiko in organizacijo anarhistov — in na koncu bomo podali naše sklepe.

Poskusili bomo dokazati, da anarhisti kot propagatorji socializma malih srenj niso pristni socialisti.

Poskusili bomo tudi dokazati, da anarhisti, v kolikor odklanjajo diktaturo proletariata, tudi niso pristni revolucionarji…

Lotimo se torej dela.

Dialektična metoda

V svetu se vse giblje… Spreminja se življenje, rastejo proizvajalne sile, rušijo se stari odnosi. -Karl Marx.

Marksizem ni le teorija socializma, to je dograjen svetovni nazor, filozofski sistem, iz katerega sam po sebi izvira Marxov proletarski socializem. Ta filozofski sistem se imenuje dialektični materializem.

Razložiti marksizem pomeni zato razložiti tudi dialektični materializem.

Zakaj se imenuje ta sistem dialektični materializem?

Ker je njegova metoda dialektična, teorija pa materialistična.

Kaj je dialektična metoda?

Pravimo, da je družbeno življenje v stanju nepretrganega gibanja in razvoja. In res je tako: življenja ne smemo imeti za nekaj nespremenljivega in otrplega, nikoli se ne ustavi na eni in isti ravni, je v večnem gibanju, v večnem procesu propadanja in nastajanja. Zato obstoji v življenju vedno novo in staro, rastoče in umirajoče, revolucionarno in kontrarevolucionarno.

Dialektična metoda pravi, da moramo gledati življenje prav tako, kakršno je v resnici. Videli smo, da je življenje v nepretrganem gibanju, zato moramo gledati življenje v njegovem gibanju in se vprašati: kam teče življenje? Videli smo, da je življenje slika nepretrganega propadanja in nastajanja, zato je naša dolžnost gledati na življenje v njegovem propadanju in nastajanju in se vprašati: kaj propada in kaj nastaja v življenju?

To, kar se v življenju rodi in iz dneva v dan raste, je nepremagljivo, ustaviti njegovo gibanje naprej je nemogoče. To se pravi, če se na primer poraja v življenju proletariat kot razred in iz dneva v dan raste, naj bo danes še tako slab in maloštevilen, končno bo vendar zmagal. Zakaj? Ker raste, se krepi in napreduje. Nasprotno pa mora to, kar se v življenju stara in odmira, neizbežno utrpeti poraz, čeprav predstavlja danes še tako orjaško silo. To se pravi, če na primer buržoazija postopoma izgublja tla pod nogami in z vsakim dnem nazaduje, bo, naj bo danes še tako močna in mnogoštevilna, končno vendar utrpela poraz. Zakaj? Prav zato, ker se kot razred razkraja, slabi, se stara in postaja nepotrebno breme v življenju.

Iz tega je vznikla znana dialektična teza: vse, kar resnično obstoji, to se pravi, vse, kar iz dneva v dan raste, je razumno, a vse, kar se iz dneva v dan razkraja, je nerazumno in ne uide porazu.

Primer. V osemdesetih letih preteklega stoletja je nastal med rusko revolucionarno inteligenco velik spor. Narodniki so trdili, da je glavna sila, ki lahko prevzame “osvoboditev Rusije”, mala buržoazija vasi in mesta. Zakaj? — so jih vpraševali marksisti. Zato, so odgovarjali narodniki, ker tvori mala buržoazija vasi in mesta sedaj večino, vrh tega pa je revna in živi v siromaštvu.

Marksisti so odgovarjali: res je, da tvori mala buržoazija vasi in mesta sedaj večino in je resnično revna, toda mar gre za to? Mala buržoazija tvori že davno večino, a doslej brez pomoči proletariata ni pokazala nikake iniciative v borbi za “svobodo”. In zakaj? Zato, ker mala buržoazija kot razred ne raste, nasprotno,. iz dneva v dan se razkraja in razpada na buržuje in proletarce. Z druge strani, se razume, tudi revščina nima tu odločilnega pomena: “bosjaki” so revnejši od male buržoazije, nihče pa ne bo trdil, da morejo prevzeti “osvoboditev Rusije”.

Kot vidite, ne gre za to, kateri razred tvori danes večino ali kateri razred je siromašnejši, temveč za to, kateri razred se krepi in kateri se razkraja.

In ker je proletariat edini razred, ki nepretrgoma raste in se krepi, ki razvija družbeno življenje in zbira okrog sebe vse revolucionarne elemente, je naša dolžnost, da ga priznamo za glavno silo v sodobnem gibanju, stopimo v njegove vrste in sprejmemo njegove napredne težnje za svoje težnje.

Tako so odgovarjali marksisti.

Očividno so marksisti gledali na življenje dialektično, medtem ko so ga narodniki presojali metafizično, — na družbeno življenje so gledali kot na nekaj mirujočega.

Tako gleda dialektična metoda na razvoj življenja.

Gibanja pa so različna. Bilo je gibanje v družbenem življenju v “decembrskih dneh”, ko je proletariat vzravnal hrbet, napadal skladišča orožja in šel v naskok na reakcijo. Družbeno gibanje pa moramo imenovati tudi gibanje prejšnjih let, ko se je proletariat v pogojih “mirnega” razvoja omejeval na posamezne stavke in ustanavljanje malih sindikatov.

Jasno je, da ima gibanje različne oblike.

Dialektična metoda pravi, da ima gibanje dve obliki: evolucijsko in revolucionarno.

Gibanje je evolucijsko, kadar progresivni elementi elementarno nadaljujejo svoje vsakdanje delo in vnašajo v stari red majhne, količinske spremembe.

Gibanje je revolucionarno, kadar se ti isti elementi zedinijo, so prežeti z eno samo idejo in se vržejo na sovražni tabor, da pri korenini uničijo stari red in uvedejo v življenje kakovostne spremembe, upostavijo nov red.

Evolucija pripravlja revolucijo in ustvari zanjo tla, revolucija pa dovrši evolucijo in ji je v pomoč pri njenem nadaljnjem delu.

Prav taki procesi se vrše tudi v življenju prirode. Zgodovina znanosti priča, da je dialektična metoda resnično znanstvena metoda: od astronomije pa vse do sociologije povsod najde potrdilo misel, da na svetu ni nič večnega, da se vse spreminja, vse razvija. Zato moramo na vse na svetu gledati s stališča gibanja, razvoja. To pa pomeni, da duh dialektike preveva vso sodobno znanost.

Kar pa se tiče oblik gibanja, kar se tiče tega, da nastajajo — po dialektiki — iz majhnih, količinskih sprememb konec koncev velike in kakovostne spremembe, velja ta zakon prav toliko tudi v zgodovini prirode. Mendelejevlji “periodični sistem elementov” jasno kaže, kako velik pomen ima v zgodovini prirode nastanek kakovostnih sprememb iz količinskih. Za to priča v biologiji teorija neolamarkizma, ki stopa na mesto neodarvinizma.

Tu ne govorimo o drugih dejstvih, ki jih je dovolj jasno osvetlil F. Engels v svojem “Anti-Dühringu”.

Taka je vsebina dialektične metode.

Kako gledajo anarhisti na dialektično metodo?

Vsem je znano, da je bil ustanovitelj dialektične metode Hegel. Marx je očistil in izboljšal to metodo. Seveda je to znano tudi anarhistom. Ti vedo, da je bil Hegel konservativec, se s tem okoriščajo in na vso moč grajajo Hegla kot pristaša “restavracije”, z vnemo »dokazujejo, da je “Hegel filozof restavracije… da poveličuje birokratični konstitucionalizem v njegovi absolutni obliki, da je obča ideja njegove filozofije zgodovine podrejena in služi filozofski smeri epohe restavracije” in tako dalje in temu podobno (glej “Nobati”, št. 6. Članek V. Čerkezišvilija).

Isto “dokazuje” v svojih delih znani anarhist Kropotkin (glej na primer njegovo “Znanost in anarhizem” v ruščini).

Za Kropotkinom ponavljajo to enoglasno naši kropotkinci, začenši s Čerkezišvilijem pa vse do Š. G. (gl. številke “Nobatija”).

O tem se sicer nihče z njim ne prereka, nasprotno, vsakdo se strinja s tem, da Hegel ni bil revolucionar. Marx in Engels sta sama najprej dokazovala v svoji “Kritiki kritične kritike”, da Heglovi zgodovinski nazori v temelju nasprotujejo samovladi ljudstva. A kljub temu anarhisti vendar “dokazujejo” in mislijo, da je potrebno vsak dan “dokazovati”, da je Hegel pristaš “restavracije”. Zakaj to delajo? Verjetno zato, da bi z vsem tem Hegla diskreditirali in dali čitatelju čutiti, da tudi metoda reakcionarja Hegla ne more biti drugačna kot “zoprna” in neznanstvena.

Na ta način mislijo anarhisti, da bodo ovrgli dialektično metodo.

Trdimo, da ne bodo na ta način ničesar dokazali razen svoje lastne nevednosti. Pascal in Leibniz nista bila revolucionarja, a matematično metodo, ki sta jo odkrila, priznavamo danes za znanstveno metodo. Mayer in Helmholz nista bila revolucionarja, a njih odkritja na področju fizike so postala osnova znanosti. Tudi Lamarck in Darwin nista bila revolucionarja, a njuna evolucijska metoda je postavila na noge biologijo… Zakaj bi ne smeli priznati, da je kljub Heglovemu konservatizmu, temu Heglu uspelo izdelati metodo, ki jo imenujemo dialektično?

Ne, na ta način anarhisti ne bodo ničesar dokazali razen lastne nevednosti.

Pojdimo dalje! Kot mislijo anarhisti, “je dialektika metafizika”, a ker “hočejo osvoboditi znanost metafizike, filozofijo pa teologije”, odklanjajo tudi dialektično metodo (prim. “Nobati”, št. 3. in 9. Š. G. Gl. tudi Kropotkina “Znanost in anarhizem”).

In anarhisti! Kot pravimo, “jajce več kot kura ve.” Dialektika je dozorela v borbi z metafiziko, v tej borbi si je pridobivala slavo, a po mišljenju anarhistov sledi iz tega, da je dialektika — metafizika.

Dialektika govori, da na svetu ni nič večnega, da je na svetu vse prehodno in minljivo, spreminja se priroda, spreminja se družba, spreminjajo se šege in navade, spreminjajo se pojmi o pravičnosti, spreminja se resnica sama zato gleda dialektika na vse kritično, zato zanika enkrat za vselej ugotovljeno resnico, potemtakem zanika tudi abstraktne “dogmatične teze, ki se jih je treba le na pamet naučiti, ko so enkrat odkrite”. (Prim. F. Engels, “Ludvik Feuerbach”.)

Metafizika pa nam govori popolnoma nekaj drugega. Zanjo je svet nekaj večnega in nespremenljivega (gl. F. Engels, “Anti-Dühring”), enkrat za vselej ga je nekaj ali nekdo določil, zato imajo metafiziki vedno na jeziku “večno pravičnost” in “nespremenljivo resnico”.

“Utemeljitelj” anarhizma Proudhon je trdil, da obstoji na svetu enkrat za vselej določena nespremenljiva pravičnost, ki mora postati osnova bodoče družbe. Zato so imenovali Proudhona metafizika. Marx se je boril proti Proudhonu z dialektično metodo in je dokazoval, da, če se na svetu vse spreminja, se mora spreminjati tudi “pravičnost” in je zato “nespremenljiva pravičnost” metafizična blodnja (prim. K. Marx, “Beda filozofije.”) Gruzinski učenci metafizika Proudhona pa trdijo: “Marxova dialektika je — metafizika!”

Metafizika priznava različne meglene dogme, kot na primer “nespoznatno”, “stvar samo na sebi”, in pride konec koncev v brezvsebinsko bogoslovje. V nasprotju s Proudhonom in Spencerom se je Engels boril proti tem dogmam z dialektično metodo (prim. “Ludvik Feuerbach”). A anarhisti, Proudhonovi in Spencerovi učenci, nam govore, da sta Proudhon in Spencer znanstvenika, Marx in Engels pa metafizika.

Dvoje je mogoče: ali anarhisti sami sebe varajo ali pa ne vedo, kaj govore.

V vsakem primeru pa je brez dvoma, da anarhisti zamenjavajo Heglov metafizični sistem z njegovo dialektično metodo.

Ni potrebe niti govoriti o tem, da je Heglov filozofski sistem, ki sloni na neizpremenljivi ideji, od začetka do konca metafizičen. Jasno pa je tudi, da je Heglova dialektična metoda, ki odklanja vsako nespremenljio idejo, od začetka do konca znanstvena in revolucionarna.

Zato se Karl Marx, ki je podvrgel Heglov metafizični sistem uničujoči kritiki, hkrati pohvalno izraža o njegovi dialektični metodi, ki se po Marxovih besedah “pred ničim ne priklanja in je po samem svojem bistvu kritična in revolucionarna”. (Prim. “Kapital”, zv. I. Sklepna beseda.)

Zato vidi Engels veliko razliko med Heglovo metodo in njihovim sistemom. “Komur je bil predvsem važen Heglov sistem, ta je bil na obeh področjih (v religiji in politiki) lahko precej konservativen; za kogar pa je bila dialektična metoda glavna. stvar, je mogel tako v politiki kot v religiji pripadati najskrajnejši opoziciji”. (Prim. “Ludvik Feuerbach”.)

Anarhisti ne vidijo te razlike in nepremišljeno trdijo, da “dialektika je metafizika”.

Pojdimo dalje! Anarhisti pravijo, da je dialektična metoda “zvijača”, “metoda sofizmov”, “logični salto mortale” (prim. “Nobati”, št. 8. Š. G.), “s katerim enako lahko dokažemo tako resnico kot laž”. (Prim. “Nobati”, št. 4. Članek V. Čerkezišvilija.)

Tako po mišljenju anarhistov dialektična metoda enako dokazuje resnico in laž.

Na prvi pogled se utegne zdeti, da obdolžitev anarhistov ni neutemeljena. Poslušajte na primer, kaj pravi Engels o pristašu metafizične metode:

…Njegov govor obstoji iz “da-da, ne-ne; kar je preko tega, je od zlega duha”. Zanj stvar ali obstaja ali ne obstaja, predmet ne more biti identičen sam s seboj in hkrati nekaj drugega; pozitivno in negativno se absolutno izključujeta… (Prim. “Anti-Dühring”. Uvod.)

Kako je to mogoče! — se razburjajo anarhisti. — Mar je mogoče, da bi bil isti predmet hkrati dober in slab? Saj to je “sofizem”, “igračkanje z besedami”, saj to pomeni, da “hočete z enako lahkoto dokazati resnico in laž” …

Vendar pa poglobimo se v bistvo stvari!

Danes zahtevamo demokratično republiko. Ali moremo reči, da je demokratična republika v vseh ozirih dobra ali v vseh ozirih slaba? Ne, ne moremo! Zakaj? Ker je demokratična republika dobra samo z ene strani, kadar ruši fevdalni red, a je zato slaba z druge strani, kadar krepi buržoazni red. Zato tudi pravimo: v kolikor ruši demokratična republika fevdalni red, v toliko je dobra in se zanjo borimo, a v kolikor krepi buržoazni red, v toliko je slaba in se borimo proti njej.

Iz tega sledi, da je ista demokratična republika hkrati “dobra” in “slaba” tako “da” kot “ne”.

Isto lahko rečemo o osemurnem delavniku, ki je hkrati “dober”, v kolikor krepi proletariat, in “slab”, v kolikor krepi sistem mezdnega dela.

Prav taka dejstva je imel v mislih Engels, ko je z zgoraj navedenimi besedami karakteriziral dialektično metodo. Anarhisti pa niso tega razumeli in popolnoma jasna misel se jim je zazdela megleni “sofizem”.

Anarhistom je seveda prosto dano: lahko ta dejstva opazijo ali ne opazijo, lahko celo na peščenem bregu ne opazijo peska, to je njihova pravica. A dialektična metoda, ki v razliko od anarhizma ne gleda na življenje z zaprtimi očmi, čuti tu utrip življenja in govori naravnost: kakor hitro se življenje spreminja in je v gibanju, ima vsak življenjski pojav dve tendenci: pozitivno in negativno, prvo moramo braniti, drugo pa zavreči.

Pojdimo še dalje! Kot mislijo naši anarhisti, “je dialektični razvoj katastrofalen razvoj, z njim se najprej popolnoma uniči preteklo, nato pa docela ločeno utrdi bodoče… Cuvierove kataklizme so porajali neznani vzroki, Marx — Engelsove katastrofe pa poraja dialektika”. (Prim. “Nobati” št. 8. Š. G.)

A na drugem mestu piše isti avtor: “Marksizem se opira na darvinizem, ne gleda pa nanj kritično.” (Prim. “Nobati” št. 6.)

Pazite!

Cuvier odklanja Darwinovo evolucijo, priznava le kataklizme, a kataklizem je nepričakovana eksplozija, ki jo “porajajo neznani vzroki”. Anarhisti trdijo, da se marksisti pridružujejo Cuvieru in torej zavračajo darvinizem.

Darwin odklanja Cuvierove kataklizme, priznava pa postopno evolucijo. In isti anarhisti trdijo, da »se marksizem opira na darvinizem, ne gleda pa naj kritično«, to se pravi, marksisti odklanjajo Cuvierove kataklizme.

Skratka, anarhisti dolže marksiste, da se pridružujejo Cuvieru, hkrati pa jih grajajo, ker se pridružujejo Darwinu, a ne Cuvieru.

To je prava anarhija! Kot se govori: sam sebe je udaril po jeziku. Jasno je, da je Š. G. v osmi številki “Nobatija” pozabil to, kar je govoril isti Š. G. v šesti številki.

Katera od teh ima prav: osma ali šesta številka? Obrnimo se k dejstvom. Marx pravi:

“Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne proizvajalne sile družbe v protislovje z obstoječimi proizvodnimi odnosi ali — in to je le pravni izraz za isto stvar — z lastninskimi odnosi… Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije” … Toda “nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse proizvajalne sile, ki je zanje dovolj prostorna” … (Prim. K. Marx, “H kritiki politične ekonomije”. Predgovor.)

Če uporabimo to Marxovo tezo za sodobno družbeno življenje, ugotovimo, da obstoji med sodobnimi proizvajalnimi silami, ki ima družben značaj, in obliko prilaščanja produktov, ki ima privaten značaj, temeljen konflikt, ki se mora končati s socialistično revolucijo. (Prim F. Engels, »Anti-Dühring«. Drugo poglavje tretjega dela.)

Kakor vidite, po Marxu in Engelsu revolucije ne rode Cuvierovi “neznani vzroki”, temveč popolnoma določeni in življenjski družbeni vzroki, imenovani “razvoj proizvajalnih sil”.

Kakor vidite, po Marxu in Engelsu izvrši revolucija šele tedaj, ko dovolj dozore proizvajalne sile, a ne nepričakovano, kot je mislil Cuvier.

Jasno je, da med Cuvierovimi kataklizmi in Marxovo dialektično metodo ni nič skupnega.

Z druge strani ne zavrača darvinizem le Cuvierove kataklizme, temveč tudi dialektično pojmovanje razvoja, ki vključuje revolucijo, medtem ko sta z vidika dialektične metode evolucija in revolucija, količinske in kakovostne spremembe dve neobhodni obliki enega in istega gibanja.

Očividno tudi ne moremo trditi, da “gleda marksizem nekritično na darvinizem”.

Iz tega sledi, da se “Nobati” moti v obeh primerih, tako v šesti kot v osmi številki.

Končno nas anarhisti grajajo za to, ker “dialektika… ne daje možnosti, ne iti ali skočiti iz samega sebe, ne preskočiti samega sebe”. (Prim. “Nobati”, št. 8. Š. G.)

To je, gg. anarhisti, gola resnica, tu imate, spoštovani, popolnoma prav: dialektična metoda res ne daje take možnosti. A zakaj je ne daje? Zato ne, ker skakati iz samega sebe in preskakovati samega sebe, to je posel za divje koze, dialektična metoda pa je ustvarjena za ljudi.

Glejte, v tem je skrivnost!

Taki so v splošnem pogledi anarhistov na dialektično metodo.

Jasno je, da anarhisti niso razumeli Marxove in Engelsove dialektične metode, izmislili so si svojo lastno dialektiko in vprav z njo se tako neusmiljeno bore.

Mi pa se moramo samo smejati, ko gledamo ta prizor, kajti ne moreš se vzdržati smeha, ko vidiš, kako se človek bori s svojo lastno fantazijo, razbija svoje lastne izmišljotine in hkrati vneto dopoveduje, da tolče sovražnika.

Materialistična teorija

“Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč obratno, njihova družbena bit določa njihovo zavest.” -K. Marx.

Dialektično metodo že poznamo.

Kaj pa je materialistična teorija?

Vse na svetu se spreminja, vse v življenju se razvija, a kako se vrši to spreminjanje in kakšno obliko ima ta razvoj?

Vemo na primer, da je bila zemlja nekoč razbeljena ognjena gmota, nato se je polagoma ohladila, potem so se razvile rastline in živali, v teku razvoja živalstva so se pojavile določene vrste opic, za vsem tem pa se je pojavil človek.

Tak je bil v splošnem razvoj prirode.

Vemo tudi to, da tudi družbeno življenje ni stalo na istem mestu. Bili so časi, ko so ljudje živeli v prakomunističnem redu;^[2] takrat so se preživljali s primitivnim lovom, tavali so po gozdovih in si tako pridobivali hrano. Nastopil je čas, ko je na mesto prakomunizma stopil matriarhat, takrat so ljudje zadovoljevali svoje potrebe predvsem s primitivnim poljedelstvom. Nato je stopil na mesto matriarhata patriarhat, ko so se preživljali ljudje predvsem z živinorejo. Potem je na mesto patriarhata stopil sužnjeposestniški red, tedaj so se preživljali ljudje z razmeroma bolj razvitim poljedelstvom. Sužnjeposestniškemu redu je sledilo tlačanstvo, za vsem tem pa je prišel nato buržoazni red.

Tak je bil v splošnem razvoj družbenega življenja.

Da, vse to je znano… Toda kako se je vršil ta razvoj: ali je zavest sprožila razvoj “prirode” in “družbe”, ali je, obratno, razvoj “prirode” in “družbe” sprožil razvoj zavesti?

Tako si zastavlja vprašanje materialistična teorija.

Nekateri pravijo, da je bila pred “prirodo” in “družbenim življenjem” svetovna ideja, ki je postala osnova njunega razvoja, tako da je razvoj “prirodnih pojavov” in “družbenega življenja” tako rekoč zunanja oblika, navaden izraz razvoja svetovne ideje. Tak je bil na primer nauk idealistov, ki so se s časom razdelili na več struj.

Drugi pa pravijo, da sta na svetu od nekdaj dve druga drugo zanikujoči sili — ideja in materija, zavest in bit in da se ustrezno temu tudi pojavi delé v dve vrsti — idejne in materialne, ki druga drugo zanikata in se borita med seboj, tako da je razvoj prirode in družbe nepretrgana borba med idejnimi in materialnimi pojavi.

Tak je bil na primer nauk dualistov, ki so se s časom, podobno kot idealisti, razdelili na več struj.

Materialistična teorija odklanja tako idealizem kot dualizem. Seveda so na svetu idejni in materialni pojavi, to pa nikakor ne pomeni, da zanikajo drug drugega. Nasprotno, materialna in idejna stran sta dve različni obliki ene in iste prirode ali družbe, ne moremo si ju predstaviti ločeno, obstajata skupaj, se razvijata skupaj in nimamo zato nikakega razloga, misliti, da druga drugo zanikata.

Na ta način pokaže tako imenovani dualizem svojo nemoč. Enotna in nedeljiva priroda, izražena v dveh različnih oblikah — v materialni in idejni; enotno in nedeljivo družbeno življenje, izraženo v dveh oblikah — v materialni in idejni, tako moramo gledati na razvoj prirode in družbenega življenja.

Tak je monizem materialistične teorije.

Hkrati pa odklanja materialistična teorija tudi idealizem.

Napačna je misel, da gre razvoj idejne strani in vobče zavesti pred razvojem materialne strani. Ni bilo še živih bitij, ko je bila že tako imenovana zunanja, »neživa« priroda. Prvo živo bitje še ni imelo nikake zavesti, imelo je le sposobnost reagiranja in prve zarodke občutkov. Sposobnost občutenja se je nato pri živalih postopoma razvijala in prehajala počasi v zavest, ustrezno razvoju ustroja njih organizma in živčnega sistema. Če bi hodila opica vedno po štirih, če bi ne bila vzravnala hrbta, bi njen potomec človek — ne mogel svobodno rabiti pljuč in glasilk in bi tako ne mogel govoriti, to pa bi v temelju zadržalo razvoj njegove zavesti. Ali dalje: če bi se opica ne bila postavila na zadnje noge, bi bil njen potomec človek — primoran hoditi vedno po štirih, gledati v tla in od tam črpati svoje vtise; ne bi mogel gledati kvišku in okrog sebe in bi potemtakem ne mogel dajati svojim možganom več vtisov, kot jih ima četveronožna žival. Vse to bi temeljito zadržalo razvoj človeške zavesti.

Iz tega sledi, da je za razvoj zavesti potreben tak ali drugačen ustroj organizma in razvoj njegovega živčnega sistema.

Iz tega sledi, da pred razvojem idejne strani, pred razvojem zavesti, poteka razvoj materialne strani, razvoj zunanjih pogojev: najprej se spremene zunanji pogoji, najprej se spremeni materialna stran, a nato se ustrezno spremeni zavest, idejna stran.

Tako zgodovina razvoja prirode v temelju spodkopava tako imenovani idealizem.

Isto moramo reči tudi o zgodovini razvoja človeške družbe.

Zgodovina kaže: če so bili v različnih časih ljudje prežeti z različnimi mislimi in željami, je temu vzrok to, da so se v različnih časih ljudje različno borili s prirodo, da zadovolje svoje potrebe, in da so se ustrezno temu različno oblikovali njih ekonomski odnosi. Bili so časi, ko so se ljudje borili s prirodo skupno, na temeljih prakomunizma, tedaj je bila tudi njih lastnina komunistična in zato takrat skoraj niso razlikovali “mojega” in “tvojega”; njih zavest je bila komunistična. Nastopil je čas, ko je v proizvodnji prodrlo razlikovanje med “mojim” in “tvojim”, tedaj je tudi lastnina dobila privaten, individualističen značaj in zato je zavest ljudi prevzelo čustvo privatne lastnine. Nastopi čas, sedanji čas, ko dobi proizvodnja zopet družben značaj, potemtakem bo kmalu tudi lastnina dobila družben značaj in prav zato pronica polagoma v zavest ljudi socializem.

Preprost primer. Mislite si čevljarja, ki je imel majhno delavnico, a ni vzdržal konkurence z velikimi podjetniki, zaprl je delavnico in, recimo, vstopil v službo k Adelhanovu, tovarnarju obutve v Tiflisu. Vstopil je v Adelhanovljo tovarno, a ne zato, da bi postal za stalno mezdni delavec, temveč da si nakopiči denarja, ustvari kapitalček, nato pa zopet odpre svojo delavnico. Kakor vidite, je ta čevljar že v proletarskem položaju, a njegova zavest doslej še ni proletarska, temveč povsem maloburžoazna. Z drugimi besedami, maloburžoazni položaj tega čevljarja je že izginil, ni ga več, a njegova maloburžoazna zavest še ni izginila, zaostala je za njegovim dejanskim položajem.

Jasno je, da se tudi tu, v družbenem življenju, najprej spremene zunanji pogoji, najprej se spremeni položaj ljudi, nato pa se ustrezno menja njihova zavest.

A vrnimo se k našemu čevljarju! Kot že vemo, si hoče nakopičiti denarja, nato pa odpreti svojo delavnico. Sproletarizirani čevljar gara in uvidi, da je kopičenje denarja zelo težka stvar, ker zasluži komaj dovolj za golo življenje. Poleg tega opazi, da tudi odpreti lastno delavnico ni tako vabljivo: najemnina za lokal, muhe odjemalcev, pomanjkanje denarja, konkurenca velikih podjetnikov in podobne sitnosti, toliko skrbi muči samostojnega mojstra. Nasprotno pa je proletarec razmeroma prost takih skrbi, ne vznemirjajo ga odjemalci, niti najemnina za lokal, zjutraj pride v tovarno, “mirno” zvečer odide in v soboto prav tako mirno spravi v žep “plačo”. Tu so prvič prirezana krila maloburžoaznim sanjam našega čevljarja, tu se prvič v njegovi duši zarode proletarske težnje.

Čas teče in naš čevljar vidi, da nima denarja za najpotrebnejše, da mu je skrajno potrebno povišanje mezde. Hkrati zapazi, da se njegovi tovariši razgovarjajo o nekih organizacijah in stavkah. Tu se naš čevljar tudi zave, da je za zboljšanje njegovega položaja potrebno, da se bori s podjetniki, ne pa, da odpre lastno delavnico. Vstopi v organizacijo, se vključi v stavkovno gibanje in se kmalu pridruži socialističnim idejam…

Tako je za spremembo čevljarjevega materialnega položaja sledila konec koncev sprememba njegove zavesti: najprej se je spremenil njegov materialni položaj, nato pa se je čez nekaj časa temu primerno spremenila tudi njegova zavest.

Isto moramo reči o razredih in o družbi v celoti.

Tudi v družbenem življenju se najprej spremene zunanji pogoji, materialni pogoji, nato pa se v skladu s tem spremeni mišljenje ljudi, njih nravi, navade, njih svetovni nazor. Zato pravi Marx:

“Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč obratno, njihova družbena bit določa njihovo zavest.”

Če materialno stran, zunanje pogoje, bit in druge podobne pojave imenujemo vsebino, tedaj lahko idejno stran, zavest in druge podobne pojave imenujemo obliko. Od tod izvira znana materialistična teza: v razvoju je vsebina pred obliko, oblika hodi za vsebino.

In ker je po Marxu ekonomski razvoj “materialna osnova” družbenega življenja, njegova vsebina, a juridično — politični in religiozno — filozofski razvoj “ideološka oblika” te vsebine, njegova “vrhnja stavba”, napravi Marx sklep: “S spremembo ekonomske osnove se izvrši počasneje ali hitreje prevrat v vsej ogromni vrhnji stavbi.”

Seveda to nikakor ne pomeni, da je po Marxu mogoča vsebina brez oblike, kot se je zazdelo Š. G-u. (Prim. “Nobati”, št. 1. “Kritika monizma”.) Vsebina brez oblike je nemogoča, a stvar je v tem, da ta ali ona oblika, ker zaostaja za svojo vsebino, nikdar popolnoma ne ustreza tej vsebini in je tako nova vsebina “primorana” obleči se začasno v staro obliko, kar izzove konflikt med njima. Danes na primer družbeni vsebini proizvodnje ne ustreza oblika prilaščanja produktov proizvodnje, ki ima privaten značaj, in vprav na tej podlagi nastane sodobni socialni “konflikt”.

Po drugi strani pa misel, da je zavest oblika biti, nikakor ne pomeni, da je zavest po svoji prirodi istovetna z materijo. Tako so mislili vulgarni materialisti (na primer Büchner in Moleschott), katerih teorije v temelju nasprotujejo Marxovemu materializmu in ki se jim je upravičeno posmehoval Engels v svojem “Ludviku Feuerbachu”. Po Marxovem materializmu sta zavest in bit, ideja in materija, dve različni obliki istega pojava, ki se imenuje, če govorimo splošno, priroda ali družba. Potemtakem se niti ne zanikata^[3] niti ne predstavljata enega in istega pojava. Stvar je le v tem, da nastopi v razvoju prirode in družbe pred zavestjo, t. j. pred tem, kar se dogaja v naši glavi, ustrezajoča materialna sprememba, t. j. to, kar se dogaja izven nas, tej ali oni materialni spremembi sledi neogibno prej ali slej ustrezna idejna sprememba.

Imenitno, nam poreko, morda je to tudi pravilno, v kolikor se tiče zgodovine prirode in družbe. A kako se rode v naši glavi v sedanjem času različne predstave in ideje? Ali v resnici obstajajo tako imenovani zunanji pogoji ali pa obstajajo le naše predstave o teh zunanjih pogojih? In če obstajajo zunanji pogoji, do katere stopnje jih lahko dojamemo in spoznamo?

V tej zvezi pravi materialistična teorija, da obstoje naše predstave, naš “jaz” le v toliko, v kolikor obstoje zunanji pogoji, ki povzročajo vtise v našem “jaz-u”. Kdor nepremišljeno govori, da ni ničesar razen naših predstav, mora zanikati tudi kakršne koli zunanje pogoje in potemtakem tudi obstoj ostalih ljudi in dopustiti le obstoj svojega »jaz-a«, to pa je absurdno in v temelju nasprotuje osnovam znanosti.

Očividno zunanji pogoji dejansko obstajajo, ti pogoji so bili pred nami in bodo za nami, pri tem je njih dojemanje in spoznavanje tem laže mogoče, čim pogosteje in močneje delujejo na našo zavest.

Kar se tiče tega, kako se rode v sedanjem času v naši glavi različne predstave in ideje, moramo pripomniti, da se tu na kratko ponavlja isto, kar se dogaja v zgodovini prirode in družbe. Tudi v tem primeru je obstajal predmet, ki eksistira izven nas, pred našo predstavo o tem predmetu, tudi v tem primeru naša predstava, oblika, zaostaja za predmetom — za svojo vsebino. Če gledam drevo in ga vidim, pomeni to le, da je že prej, preden se je rodila v moji glavi predstava o drevesu, obstajalo to drevo, ki je rodilo v meni ustrezajočo predstavo…

Taka je na kratko vsebina Marxove materialistične teorije.

Ni težko razumeti, kakšen pomen more imeti materialistična teorija za praktično dejavnost ljudi.

Če se najprej spremene ekonomski pogoji, a se nato v skladu s tem spremeni zavest ljudi, je jasno, da utemeljitev tega ali onega ideala ne smemo iskati v možganih ljudi, v njih fantaziji, temveč v razvoju njih ekonomskih pogojev. Dober in sprejemljiv je samo tisti ideal, ki je zgrajen na temelju študija ekonomskih pogojev. Neuporabni in nesprejemljivi so vsi tisti ideali, ki ne upoštevajo ekonomskih pogojev, se ne opirajo na njih razvoj.

Tak je prvi praktični sklep materialistične teorije.

Če določajo zavest ljudi, njih šege in navade zunanji pogoji, če temelji neuporabnost juridičnih in političnih oblik na ekonomski vsebini, je jasno, da moramo delati za temeljito preureditev ekonomskih odnosov, da bi se z njimi vred v temelju spremenile šege in navade ljudstva in njegova politična ureditev.

Poslušajmo, kaj pravi o tem Karl Marx:

“Ni treba velike bistroumnosti, da zapazimo zvezo med naukom materializma… in socializmom. Če črpa človek vse svoje znanje, občutke in dr. iz čutnega sveta… moramo potemtakem tako urediti obdajajoči nas svet, da spoznava človek znotraj njega, kar je resnično človeškega, da se navadi znotraj njega vzgajati v sebi človeške lastnosti… Če je človek nesvoboden v materialističnem smislu, to se pravi, če je svoboden ne zaradi negativne moči, izogibati se tega ali onega, temveč zaradi pozitivne moči, razvijati svojo resnično individualnost, tedaj ne smemo kaznovati zločine posameznih oseb, temveč uničiti antisocialne vire zločina… Če ustvarjajo človekov značaj okoliščine, moramo potemtakem napraviti okoliščine človeške.” (Prim. “Ludvik Feuerbach”, priloga “K. Marx o francoskem materializmu XVIII. stoletja.”)

Tak je drugi praktični sklep materialistične teorije.

Kako gledajo anarhisti na Marxovo in Engelsovo materialistično teorijo?

Če ima dialektična metoda svoj izvor pri Heglu, se je materialistična teorija razvila iz Feuerbachovega materializma. To je dobro znano anarhistom, ki skušajo izkoristiti Heglove in Feuerbachove napake za to, da bi očrnili Marxov in Engelsov dialektični materializem. Kar se tiče Hegla in dialektične metode, smo že poudarjali, da take zvijače anarhistov ne morejo ničesar dokazati razen lastne nevednosti. Isto moramo reči tudi o njih napadih na Feuerbacha in na materialistično teorijo.

Tako nam na primer anarhisti z veliko samozavestjo govore, da “je bil Feuerbach panteist…”, “da je proglasil človeka za boga…” (prim. “Nobati”, št. 7. D. Delendi), da “je po Feuerbachu človek to, kar jé…”, da je baje iz tega napravil Marx tak sklep: “Potemtakem je najglavnejše in prvo ekonomski položaj…” (Prim. “Nobati”, št. 6. Š. G.)

O Feuerbachovem panteizmu, o tem, da je napravil človeka za boga, o njegovih drugih podobnih napakah seveda nihče ne dvomi. Nasprotno, Marx in Engels sta prva razkrila Feuerbachove napake. A anarhisti mislijo kljub temu, da je potrebno “razkrinkati” že razkrinkane napake. Zakaj? Verjetno zato, ker hočejo s tem, da grajajo Feuerbacha, posredno očrniti Marxovo in Engelsovo materialistično teorijo. Seveda bomo, če si stvar nepristransko ogledamo, gotovo našli, da je imel Feuerbach obenem z napačnimi mislimi tudi pravilne, prav tako, kot se je dogajalo v zgodovini z mnogimi učenjaki. A anarhisti še vedno dalje “razkrinkavajo” …

Ponovno izjavljamo, da ne bodo s podobnimi zvijačami ničesar dokazali razen svoje lastne nevednosti.

Zanimivo je, da so si anarhisti (kot bomo videli pozneje) vtepli v glavo, da bodo kritizirali materialistično teorijo, kakor so o njej slišali govoriti, ne da bi se bili z njo seznanili. Zaradi tega pogosto drug drugemu nasprotujejo in se med seboj pobijajo, kar seveda spravlja naše “kritike” v smešen položaj. Če na primer poslušamo g. Čerkezišvilija, se izkaže, da sta Marx in Engels sovražila monistični materializem, da je bil njun materializem vulgaren, a ne monističen:

“Tista velika znanost naturalistov s svojim sistemom evolucije, transformizmom in monističnim materializmom, ki jo tako strupeno sovraži Engels… se je izogibala dialektike” itd. (Prim. Nobati, št. 4. V. Čerkezišvili.)

Iz tega sledi, da je bil prirodoznanski materializem, ki ga odobrava Čerkezišvili in ki ga je “sovražil” Engels, monistični materializem in da za to zasluži pohvalo, a Marxov in Engelsov materializem, da je monističen in, se razume, ne zasluži priznanja.

Drug anarhist pa pravi, da je Marxov in Engelsov materializem monističen in da za to zasluži, da ga zavržemo.

“Marxova zgodovinska koncepcija je Heglov atavizem. Monistični materializem absolutnega objektivizma v splošnem, in Marxov ekonomski monizem posebej, sta nemogoča v prirodi in zmotna v teoriji… Monistični materializem je slabo prikrit dualizem in kompromis med metafiziko in znanostjo…” (Prim. “Nobati”, št. 6. Š. G.)

Iz tega sledi, da je monistični materializem nesprejemljiv, Marx in Engels ga ne sovražita, temveč nasprotno, sta pristaša monističnega materializma, zaradi tega je treba monistični materializem zavreči.

Kar trdi ta, drugi pobija. Pa se spoznaj, kdo ima prav: prvi ali drugi! Sami se še niso sporazumeli med seboj o vrlinah in napakah Marxovega materializma, sami še niso razumeli, ali je monističen ali ne, sami se še niso znašli, kaj je sprejemljivejše: vulgarni ali monistični materializem, a nas že bombardirajo s svojim širokoustenjem: uničili smo marksizem!

Da, da, če bo pri gg. anarhistih še naprej prvi tako vneto pobijal nazore drugega, bo bodočnost, o tem ni treba dvomiti, pripadala anarhistom…

Nič manj smešno ni dejstvo, da se nekateri “znameniti” anarhisti kljub svoji »znamenitosti« še niso seznanili z različnimi smermi v znanosti. Kot se vidi, ne vedo, da so v znanosti različne vrste materializma, da so med njimi velike razlike: je na primer vulgarni materializem, ki zanika pomen idejne strani in njen vpliv na materialno stran, a je tudi tako imenovani monistični materializem — Marxova materialistična teorija — ki znanstveno presoja odnos med idejno in materialno stranjo. A anarhisti zamenjavajo te različne vrste materializma, ne vidijo niti očitnih razlik med njimi in hkrati z veliko samozavestjo izjavljajo: mi prerajamo znanost!

Tako na primer P. Kropotin v svojih “filozofskih” delih samozavestno izjavlja, da se komunistični anarhizem opira na “sodobno materialistično filozofijo”, vendar niti z eno besedo ne pojasni, na katero “materialistično filozofijo” se opira komunistični anarhizem: na vulgarno, monistično ali katero koli drugo. Očividno ne ve, da je med različnimi strujami materializma temeljno protislovje, ne razume, da zamenjavati med seboj te struje ne pomeni “prerajati znanost”, temveč kazati očitno nevednost. (Prim. Kropotkin, “Znanost in anarhizem”, a tudi “Anarhija in njena filozofija”.) Isto moramo reči tudi o Kropotkinovih gruzinskih učencih. Poslušajte:

“Po Engelsu in tudi po Kautskem je Marx napravil človeštvu veliko uslugo s tem, da je…” med drugim odkril “materialistično koncepcijo. Ali je to res? Mislimo, da ne, kajti vemo… da vsi zgodovinarji, znanstveniki in filozofi, ki mislijo, da družbeni mehanizem gibljejo geografski, klimatično-telurični, kozmični, antropološki in biološki pogoji, spadajo med materialiste.” (Prim. “Nobati”, št. 2.)

Iz tega sledi, da med Aristotelom in Holbachovim “materializmom” ali med Marxovim in Maleschottovim materializmom ni nobene razlike! Lepa je ta kritika! In ljudje s takim znanjem so se domislili, da obnove znanost! Ne pravijo zaman: “Gorje, če začne čevljar peči žemlje!…”

Dalje. Naši “znameniti” anarhisti so nekje slišali, da je Marxov materializem “teorija želodca”, in grajajo nas, marksiste:

“Po Feuerbachu je človek to, kar jé. Ta obrazec je magično učinkoval na Marxa in Engelsa”, zato je Marx napravil sklep, da “je najglavnejše in prvo ekonomski položaj, proizvodni odnosi…” Potem nas anarhisti po filozofsko poučujejo: “Reči, da je edino sredstvo za dosego tega cilja (družbenega življenja) jed in ekonomska proizvodnja, bi bilo napačno… Če bi na monistični način predvsem jed in ekonomski položaj določala ideologijo, bi bili nekateri požeruhi geniji.” (Prim. “Nobati”, št. 6. Š. G.)

Glejte, kako lahko je, vsaj zdi se tako, ovreči Marxov in Engelsov materializem. Dovolj je, če slišiš od kake licejke ulične čenče na Marxov in Engelsov naslov, dovolj je, če te ulične čenče s filozofsko samozavestjo ponoviš na straneh kakega “Nobatija”, da si na mah pridobiš slavo “kritika” marksizma!

A povejte, gospoda: Kje, kdaj, na katerem planetu in kateri Marx je rekel, da “jed določa ideologijo”? Zakaj niste navedli niti enega stavka, niti ene besede iz Marxovih del, da bi utemeljili vaše trditve? Marx je sicer govoril, da ekonomski položaj ljudi določa njihovo zavest, njihovo ideologijo, a kdo vam je rekel, da sta jed in ekonomski položaj isto? Mar ne veste, da se fiziološki pojav, kakor je na primer jed, temeljito razlikuje od sociološkega pojava, kot je na primer ekonomski položaj ljudi? Zamenjavati med seboj ta dva različna pojava se lahko oprosti, recimo, kaki licejki, a kako se je moglo zgoditi, da vi, “grobarji socialne demokracije”, “preporoditelji znanosti”, tako brezskrbno ponavljate napako licejk?

Kako pa more jed določati družbeno ideologijo? Le premislite svoje besede: jed, oblika jedi se ne spreminja. Tudi v starih časih so ljudje prav tako jedli, žvečili in prebavljali hrano kot danes, a ideologija se ves čas spreminja. Antična, fevdalna, buržoazna, proletarska — take oblike ima med drugim ideologija.

Ali si morete misliti, da bi to, kar se ne spreminja, določalo to, kar se ves čas spreminja?

Pojdimo dalje! Po mišljenju anarhistov je Marxov materializem “isti paralelizem…” Ali dalje: “monistični materializem je slabo prikrit dualizem in kompromis med metafiziko in znanostjo…” “Marx pada v dualizem, ker prikazuje proizvodne odnose kot materialne, a človeške težnje in voljo kot iluzijo in utopijo, ki nima pomena, čeprav obstoji.” (Prim “Nobati”, št. 6. S. G.)

Prvič, Marxov monistični materializem nima nič skupnega z brezsmiselnim paralelizmom. Z vidika tega materializma je materialna stran, vsebina, nujno pred idejno stranjo, obliko. Paralelizem pa zavrača ta nazor in odločno trdi, da niti materialna, niti idejna stran nista druga pred drugo, da se razvijata skupno, paralelno.

Drugič, če bi tudi v resnici “Marx prikazoval proizvodne odnose kot nekaj materialnega, a človeške težnje in voljo kot iluzijo in utopijo, ki nima pomena”, mar pomeni to, da je bil Marx dualist? Dualist pripisuje, kot je znano, enak pojem idejni in materialni strani kot dvema nasprotnima načeloma. A če postavlja po vaših besedah Marx materialno stran više in nasprotno ne pripisuje pomena idejni strani kot “utopiji”, od kod ste, gg. “kritiki”, izvlekli “Marxov dualizem”?

Tretjič, kakšna zveza more biti med materialističnim monizmom in dualizmom, ko tudi otrok ve, da izhaja monizem iz enega samega načela — prirode ali biti, ki ima materialno in idejno obliko, medtem ko izhaja dualizem iz dveh načel — materialnega in idejnega, ki po dualizmu drug drugega zanikata?

Četrtič, kdaj pa je Marx “prikazoval človeške težnje in voljo kot utopijo in iluzijo”? Marx je sicer razlagal “človeške težnje in voljo” z ekonomskim razvojem, in kadar težnje nekaterih kabinetnih ljudi niso ustrezale ekonomskim razmeram, jih je imenoval utopistične. Mar pa pomeni to, da so po Marxu človeške težnje sploh utopistične? Kaj je treba tudi to pojasnjevati? Kaj niste čitali Marxovih besed: “Človeštvo si postavlja vedno le take naloge, ki jih lahko reši” (prim. predgovor h “Kritiki politične ekonomije”), to se pravi, če govorimo splošno, človeštvo ne gre za utopističnimi smotri. Jasno je, da naš “kritik” ali ne razume tega, kar govori, ali pa nalašč pači dejstva.

Petič, kdo vam je rekel, da baje po Marxu in Engelsu “človeške težnje in volja nimajo pomena”? Zakaj ne poveste, kje govorita o tem? Mar ni v “Osemnajstem brumaireu Ludvika Bonaparta”, v “Razredni borbi v Franciji”, v “Državljanski vojni v Franciji” in v drugih podobnih brošurah govoril Marx o pomenu “teženj in volje”? Zakaj je skušal Marx takrat v socialističnem duhu razviti “voljo in težnje” proletarcev, zakaj je širil med njimi propagando, če ni pripisoval pomena “težnjam in volji”? Ali o čem govori Engels v svojih znanih člankih v letih 1891 do 1894, če ne o pomenu “volje in teženj”? “Volja in težnje” ljudi sicer črpajo po Marxovem mišljenju svojo vsebino iz ekonomskega položaja, toda mar pomeni to, da same nikakor ne vplivajo na razvoj ekonomskih odnosov? Mar je anarhistom tako težko razumeti tako preprosto misel?

Še ena “obtožba” gosp. anarhistov: “oblike brez vsebine si ne moremo predstavljati…”, zato ne moremo reči, “da hodi oblika za vsebino (zaostaja za vsebino. K.)…,obe obstajata druga poleg druge… V nasprotnem primeru je monizem absurd.” (Prim. “Nobati”, št. 1. Š. G.)

Zopet se je naš “znanstvenik” malo zapletel. Da si vsebine ne moremo misliti brez oblike, to je pravilno. A pravilno je tudi to, da obstoječa oblika nikdar popolnoma ne odgovarja obstoječi vsebini: prva zaostaja za drugo, nova vsebina je do neke mere vedno oblečena v staro obliko, zaradi česar obstoji med staro obliko in novo vsebino vselej konflikt. Prav na tem. temelju nastajajo revolucije in v tem se izraža med drugim revolucionarni duh Marxovega materializma. “Znameniti” anarhisti pa tega niso razumeli, česar so, seveda sami krivi ne pa materialistična teorija.

Taki so nazori anarhistov o Marxovi in Engelsovi materialistični teoriji, če jih sploh moremo imenovati nazore.

Proletarski socializem

Zdaj nam je znan Marxov teoretični nauk: znana nam je njegova metoda, znana tudi njegova teorija.

Kakšne praktične sklepe moramo napraviti iz njegovega nauka?

Kakšna zveza je med dialektičnim materializmom in proletarskim socializmom?

Dialektična metoda pravi, da more biti le tisti razred do kraja progresiven, da more le tisti razred razbiti jarem suženjstva, ki raste iz dneva v dan, vedno napreduje in se nenehno bori za boljšo bodočnost. Vidimo, da je edini razred, ki nenehno raste, vedno napreduje in se bori za bodočnost, mestni in vaški proletariat. Iz tega sledi, da moramo služiti proletariatu in staviti vanj svoje nade.

Tak je prvi praktični sklep iz Marxovega teoretičnega nauka.

A služimo lahko različno. Proletariatu “služi” tudi Bernstein, ko mu pridiga, naj pozabi na socializem. Proletariatu “služi” tudi Kropotkin, ko mu predlaga razpršeni srenjski “socializem” brez široke industrijske baze. Proletariatu služi tudi Karl Marx, ko ga kliče k proletarskemu socializmu, ki se opira na široko bazo sodobne veleindustrije.

Kako moramo ravnati, da bo naše delo v korist proletariatu? Na kakšen način moramo služiti proletariatu?

Materialistična teorija pravi, da more ta ali oni ideal izkazati proletariatu neposredno uslugo le v primeru, če ta ideal ni v protislovju z ekonomskim razvojem dežele, če popolnoma ustreza zahtevam tega razvoja. Ekonomski razvoj kapitalističnega reda kaže, da dobiva sodobna proizvodnja družbeni značaj, da družbeni značaj proizvodnje v temelju zanika sedanjo kapitalistično lastnino; potemtakem je naša glavna naloga pomagati, da se strmoglavi kapitalistična lastnina in uvede socialistična lastnina. To pa pomeni, da je Bernsteinov nauk, ki pridiga, naj pozabimo na socializem, v temeljnem protislovju z zahtevami ekonomskega razvoja — ta nauk bo proletariatu škodoval.

Ekonomski razvoj kapitalističnega reda kaže dalje, da se sodobna proizvodnja z vsakim dnem širi, da ne gre več v meje posameznih mest in gubernij, da neprestano podira te meje in zavzema ozemlje vse države; potemtakem moramo pozdravljati širjenje proizvodnje in priznati za osnovo bodočega socializma ne posameznih mest in srenj, temveč enotno in nedeljivo ozemlje vse države, ki se bo seveda v bodočnosti čedalje bolj širilo. To pa pomeni, da je Kropotkinov nauk, ki zapira bodoči socializem v okvire posameznih mest in srenj, v protislovju z interesi mogočnega širjenja proizvodnje — ta nauk bo proletariatu škodoval.

Boriti se za široko socialistično življenje kot glavni cilj — s tem moramo služiti proletariatu.

Tak je drugi praktični sklep iz Marxovega teoretičnega nauka.

Jasno je, da je proletarski socializem neposreden sklep iz dialektičnega materializma.

Kaj je proletarski socializem?

Sodobni red je kapitalističen. To pomeni, da je svet razdeljen na dva nasprotna si tabora, na tabor peščice kapitalistov in tabor večine — proletarcev. Proletarci delajo dan in noč, a vendar ostajajo kot prej revni. Kapitalisti ne delajo, a so vendar bogati. In to se ne dogaja zato, ker proletarcem, kot bi utegnil kdo misliti, manjka razuma, kapitalisti pa so genialni, temveč zato, ker si kapitalisti prisvajajo plodove dela proletarcev, ker kapitalisti izkoriščajo proletarce.

Zakaj si prisvajajo plodove dela proletarcev prav kapitalisti, a ne proletarci sami? Zakaj izkoriščajo kapitalisti proletarce, ne proletarci — kapitalistov?

Zato, ker temelji kapitalistični red na blagovni proizvodnji: tu dobiva vse obliko blaga, povsod vlada načelo kupa — prodaje. Tu lahko kupite ne samo uporabne predmete, ne samo produkte za prehrano, temveč tudi človeško delovno silo, človeško kri in vest. Kapitalisti vse to vedo in kupujejo delovno silo proletarcev, jih najemajo. To pa pomeni, da postajajo kapitalisti gospodarji delovne sile, ki so jo kupili. Proletarci pa izgube pravico na to prodano delovno silo. To se pravi, da plodovi dela te delovne sile ne pripadajo več proletarcem, temveč pripadajo le kapitalistom in gredo v njihov žep. Mogoče je, da proizvaja delovna sila, ki ste jo prodali, dnevno za 100 rubljev blaga, o to se vas ne tiče in ne pripada vam, to se tiče le kapitalistov in pripada njim — vi morate dobiti le svojo dnevno mezdo, ki bo mogoče zadostovala za vaše nujne potrebe, seveda le, če boste živeli varčno. Krajše: kapitalisti kupujejo delovno silo proletarcev, najemajo proletarce in prav zato si kapitalisti prilaščajo plodove proletarcev, prav zato kapitalisti izkoriščajo proletarce, a ne proletarci kapitalistov.

A zakaj prav kapitalisti kupujejo delovno silo proletarcev? Zakaj najemajo kapitalisti proletarce, a ne proletarci kapitalistov? Zato, ker je glavna osnova kapitalističnega reda privatna lastnina proizvajalnih orodij in sredstev, ker so tovarne, podjetja, zemlja in bogastva v njeni notranjosti, gozdovi, železnice, stroji in druga proizvajalna sredstva spremenjeni v privatno lastnino peščice kapitalistov; ker so proletarci vsega tega oropani. Zato najemajo kapitalisti proletarce, da poženejo v obrat tovarne in podjetja — v nasprotnem primeru bi jim njih orodja in proizvajalna sredstva ne prinašala nobenega profita. Zato prodajajo proletarci svojo delovno silo kapitalistom v nasprotnem primeru bi umrli od gladu.

Vse to osvetljuje splošni značaj kapitalistične proizvodnje. Prvič, samo ob sebi se razume, da kapitalistična proizvodnja ne more biti nekaj enotnega in organiziranega: vsa je razdrobljena na privatna podjetja posameznih kapitalistov. Drugič, jasno je tudi to, da neposredni cilj te razdrobljene proizvodnje ni zadovolitev potreb prebivalstva, temveč proizvodnja blaga za prodajo, zato, da se povečajo profiti kapitalistov. Ker pa hoče vsak kapitalist povečati svoj profit, skuša vsakdo izmed njih proizvajati čim več blaga, zato se tržišče hitro prenapolni, cene blagu padajo — in nastopi splošna kriza.

Tako so krize, brezposelnost, zastoji v proizvodnji, anarhija proizvodnje in temu podobno neposreden razultat neorganiziranosti sodobne kapitalistične proizvodnje.

In če ta neorganizirani družbeni red doslej še ni porušen, če se zdaj še krepko brani pred napadi proletariata, se da to pojasniti predvsem s tem, da ga ščiti kapitalistična država, kapitalistična vlada.

Taka je osnova sodobne kapitalistične družbe.

Ni dvoma, da bo bodoča družba zgrajena na popolnoma drugačnem temelju.

Bodoča družba bo socialistična družba. To pomeni predvsem to, da v njej ne bo razredov: ne bo ne kapitalistov, ne proletarcev, potemtakem tudi ne bo izkoriščanja. V njej bo le delovno ljudstvo, ki bo delalo kolektivno.

Bodoča družba bo socialistična družba. To pomeni tudi to, da bosta v njej obenem z eksploatacijo uničeni tudi blagovna proizvodnja in kup — prodaja, zato v njej ne bo prostora za kupce in prodajalce delovne sile, za tiste, ki najemajo mezdno delo in mezdne delavce — v njej bo le svobodno delovno ljudstvo.

Bodoča družba bo socialistična družba. To pomeni končno, da bo v njej obenem z mezdnim delom uničena vsaka privatna lastnina proizvajalnih orodij in sredstev, v njej ne bo ne revežev — proletarcev, ne bogatašev — kapitalistov, v njej bo le delovno ljudstvo, ki bo kolektivni lastnik vse zemlje in bogastev v njej, vseh gozdov, vseh tovarn in podjetij, vseh železnic itd.

Kot vidite, je glavni smoter bodoče proizvodnje neposredna zadovoljitev potreb družbe, a ne proizvodnja blaga za prodajo zaradi povečanja profita kapitalistov. Tu ne bo mesta za blagovno proizvodnjo, ne borbe za profit itd.

Jasno je tudi to, da bo bodoča proizvodnja socialistično organizirana, visoko razvita proizvodnja, ki bo upoštevala potrebe družbe in proizvajala prav toliko, kolikor je potrebno družbi. Tu ne bo prostora ne za razdrobljenost proizvodnje, ne za konkurenco, ne za krize, ne za brezposelnost.

Tam, kjer ni razredov, tam, kjer ni bogatih in revnih, tam tudi države ni treba, tam tudi ni treba politične oblasti, ki zatira revne in ščiti bogate. Potemtakem v socialistični družbi obstoj politične oblasti ne bo potreben.

Zato je govoril Karl Marx že l. 1846:

“Delavski razred bo v toku razvoja postavil na mesto stare buržoazne družbe tako asociacijo, ki izključuje razrede in njih nasprotja; nobene prave politične oblasti ne bo več…” (Prim. “Beda filozofije”.)

Zato je govoril Engels l. 1884:

“Država torej ni od vekomaj. Bile so družbe, ki so opravile brez nje, ki o državi in državni oblasti niso imele pojma. Na določeni stopnji ekonomskega razvoja, ki je bila nujno povezana s cepitvijo družbe v razrede, je zaradi te cepitve postala država nujnost. Sedaj se bližamo s hitrimi koraki razvojni stopnji proizvodnje, na kateri obstoj teh razredov ne le ne bo prenehal biti nujnost, marveč bo postal pozitivna ovira proizvodnje. Razredi bodo izginili prav tako neogibno, kakor so nekdaj nastali. Z njimi izgine neogibno tudi država. Družba, ki bo na novo organizirala proizvodnjo na osnovi sodobne in enake združitve proizvajalcev, bo postavila ves državni stroj tja, kamor bo tedaj spadal: v muzej za starine, zraven kolovrata in bronaste sekire.” (Prim. “Izvor družine, privatne lastnine in države”.)

Hkrati se samo ob sebi razume, da bo za vodstvo skupnih zadev obenem s krajevnimi biroji, v katerih se bodo osredotočevali različni podatki, socialistični družbi potreben tudi centralni statistični biro, ki bo moral zbirati podatke o potrebah vse družbe in temu primerno porazdeljevati delo med delovno ljudstvo. Potrebne bodo tudi konference, posebno pa kongresi, katerih odločitve bodo brezpogojno obvezne do sledečega kongresa za vse tovariše, ki so ostali v manjšini.

Končno je očividno, da mora svobodno in tovariško delo imeti za posledico prav tako tovariško in popolno zadovoljitev vseh potreb v bodoči socialistični družbi. To pa pomeni: če bo bodoča družba zahtevala od vsakega svojega člana prav toliko dela, kolikor ga lahko da, bo morala sama nuditi vsakomur toliko produktov, kolikor jih bo potreboval. Od vsakogar po njegovih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah! Na taki osnovi mora biti zgrajen bodoči kolektivistični red. Seveda, na prvi stopnji socializma, ko se bodo vključili v novo življenje elementi, ki se še niso privadili delu, ko tudi proizvajalne sile še ne bodo dovolj razvite in bo še obstalo “črno” in “belo” delo, bo nedvomno zelo težavno uresničevanje načela “vsakomur po njegovih potrebah”. Zato bo družba prisiljena iti začasno po drugi, srednji poti. A jasno je tudi to: ko bo bodoča družba prišla v svojo strugo, ko bodo ostanki kapitalizma izkoreninjeni, bo edino načelo, ustrezajoče socialistični družbi, zgoraj omenjeno načelo.

Zato je govoril Marx l. 1875:

“Na višji stopnji komunistične (t. j. socialistične) družbe, ko bo izginila njegova podrejenost delitvi dela, ki zasužnjuje človeka; ko bo obenem s tem izginilo nasprotje med umskim in telesnim delom; ko bo delo prenehalo biti le sredstvo za življenje in bo postalo prva življenjska potreba; ko bodo obenem z vsestranskim razvojem posameznikov zrasle tudi proizvajalne sile… šele takrat bo mogoče popolnoma premagati ozko obzorje buržoaznega prava in družba bo mogla napisati na svojo zastavo: ,Vsakdo po sposobnostih, vsakomur po potrebi.” (Prim. “Kritiko gotskega programa”.)

Taka je v splošnem slika bodoče socialistične družbe po Marxovi teoriji.

Vse to je lepo. Ali pa si moremo misliti uresničitev socializma? Ali lahko domnevamo, da bo znal človek zatreti v sebi svoje “divje navade”?

Ali dalje: če bo prejemal vsakdo po potrebah, ali je mogoče predpostavljati, da bo raven proizvajalnih sil socialistične družbe za to zadostna?

Socialistična družba predstavlja dovolj razvite proizvajalne sile in socialistično zavest ljudi, njih socialistično kulturo. Razvoj sodobnih proizvajalnih sil ovira sedanja kapitalistična lastnina, a če pomislimo, da v bodoči družbi ne bo te lastnine, je samo po sebi jasno, da se bodo proizvajalne sile podesetorile. Tudi ne smemo pozabiti okolnosti, da bo v bodoči družbi sto in sto tisoč sedanjih zajedavcev, a tudi brezposelnih prijelo za delo in izpopolnilo vrste delovnega ljudstva, kar bo močno pospešilo razvoj proizvajalnih sil. Kar pa se tiče “divjih” čustev in nazorov ljudi, niso tako večni, kot nekateri mislijo: bila je doba, doba prakomunizma, ko človek še ni priznaval privatne lastnine; nastopila je doba, doba individualistične proizvodnje, ko se je privatna lastnina polastila čustev in razuma ljudi; nastopa nova doba, doba socialistične proizvodnje — ali je kaj čudnega, če bodo čustva in razum prevzele socialistične težnje. Mar ne določa bit “čustev” in nazorov ljudi?

A kje so dokazi, da je upostavitev socialističnega reda neogibna? Bo mar razvoju sodobnega kapitalizma nujno sledil socializem? Ali z drugimi besedami: od kod vemo, da Marxov proletarski socializem niso zgolj sladke sanje, fantazije? Kje so znanstveni dokazi zanj?

Zgodovina kaže, da je oblika lastnine v neposredni odvisnosti od oblike proizvodnje, zato se s spremembo oblike proizvodnje prej ali slej nujno spremeni tudi oblika lastnine. Bili so časi, ko je imela lastnina komunističen značaj, ko so gozdovi in polja, po katerih so blodili prvotni ljudje, bili last vseh, a ne posameznih oseb. Zakaj je bila takrat lastnina komunistična? Ker je bila proizvodnja komunistična, delo je bilo skupno, kolektivno, vsi so delali skupno in niso mogli biti drug brez drugega. Nastopila je druga doba, doba maloburžoazne proizvodnje, ko je dobila lastnina individualistični (privatni) značaj, ko je bilo vse, kar je človeku potrebno (seveda z izjemo zraka, sončne svetlobe itd.), priznano za privatno lastnino. Zakaj se je izvršila ta sprememba? Zato, ker je proizvodnja postala individualistična, vsak je začel delati sam zase, zabubil se je v svoj kot. Končno nastopi doba, doba velike kapitalistične proizvodnje, ko se na stotine in tisočine delavcev zbira pod eno streho, v eni tovarni in so zaposleni pri skupnem delu. Tu ne boste videli starega načina dela posamič, ko je vsakdo vlekel na svojo stran; vsak delavec in vsi delavci vsakega oddelka so tu tesno povezani po delu tako s tovariši v svoji delavnici kot z drugimi delavnicami. Dovolj je, če se ustavi katera koli delavnica, da ostanejo delavci vse tovarne brez dela. Kot vidite, je proizvodnja, delo dobilo že družbeni značaj, socialistični odtenek. Tako se godi ne le v posameznih tovarnah, temveč v celih panogah in med panogami proizvodnje: dovolj je, če stopijo v stavko delavci na železnici, da se znajde proizvodnja v težkem položaju, dovolj je, če se ustavi pridobivanje nafte in premoga, da čez nekaj časa zapro cele tovarne in podjetja. Jasno je, da je dobila tu proizvodnja družbeni, kolektivni značaj. In ker družbenemu značaju proizvodnje na ustreza privatni značaj prilaščanja, ker mora sodobno kolektivno delo nujno privesti do kolektivne lastnine, je samo po sebi jasno, da bo socialistični red z isto nujnostjo sledil kapitalizmu, kot sledi za nočjo dan.

Tako utemeljuje zgodovina nujnost Marxovega proletarskega socializma.

Zgodovina nam pravi, da bo tisti razred ali tista socialna skupina, ki igra glavno vlogo v družbeni proizvodnji in drži v svojih rokah glavne funkcije proizvodnje, s časom nujno morala postati gospodar te proizvodnje. Bila je doba, doba matriarhata, ko so veljale žene za gospodarje proizvodnje. S čim naj to pojasnimo? S tem, da so v tedanji proizvodnji, v prvotnem poljedelstvu, igrale žene v proizvodnji glavno vlogo, da so vršile glavne funkcije, medtem ko so moški blodili po gozdovih za divjadjo. Nastopila je doba, doba patriarhata, ko je gospodujoči položaj v proizvodnji prešel v roke moških. Zakaj se je izvršila ta sprememba? Zato, ker so v tedanji proizvodnji, živinoreji, kjer so bili glavno proizvajalno orodje kopje, zanka, lok in puščica, igrali glavno vlogo moški… Nastopi doba, doba velike kapitalistične proizvodnje, ko začno proletarci igrati glavno vlogo v proizvodnji, ko preidejo vse glavne proizvajalne funkcije v njih roke, ko brez njih ne more biti proizvodnje niti en dan (spomnimo se splošnih stavk), ko kapitalisti niso le nepotrebni za proizvodnjo, temveč jo celo ovirajo. Kaj pa pomeni to? To pomeni, da mora popolnoma prenehati vsako družbeno življenje ali pa da mora proletariat prej ali slej, toda nujno, postati gospodar sodobne proizvodnje, njen edini lastnik, njen socialistični lastnik.

Sodobne industrijske krize, ki pojejo poslovilno pesem kapitalistični lastnini in odločno postavljajo vprašanje: ali kapitalizem ali socializem, potrjujejo popolno očividnost tega sklepa, nazorno razlagajo parazitstvo kapitalistov in dokazujejo nujnost zmage socializma.

Tudi s tem utemeljuje zgodovina nujnost Marxovega proletarskega socializma.

Ne na sentimentalnih čustvih, ne na abstraktni “pravičnosti”, ne na ljubezni do proletariata, temveč na zgoraj navedenih znanstvenih temeljih se gradi proletarski socializem.

Zato se proletarski socializem imenuje tudi “znanstveni socializem”. Engels je govoril že l. 1877:

“Če bi se naše prepričanje o bližajočem se prevratu v sodobnem načinu razdeljevanja produktov… opiralo le na zavest, da je ta način razdeljevanja krivičen in da mora pravičnost konec koncev vendarle zmagati, bi nam slaba predla in morali bi dolgo čakati.. Najpoglavitnejše pri tej stvari obstoji v tem, da so v sodobnem kapitalističnem proizvajalnem načinu nastale proizvajalne sile in sistem razdeljevanja gospodarskih dobrin, ki ga je ta način ustvaril, prišli v kričeče protislovje s proizvodnim načinom samim, to pa v taki meri, da je neogiben prevrat v načinu proizvodnje in razdeljevanja, če se hočemo izogniti propadu vse sodobne družbe, prevrat, ki bo odstranil vse razredne razlike. Na tem otipljivem materialnem dejstvu… a ne na predstavah tega ali onega kabinetnega misleca temelji prepričanje o zmagi sodobnega socializma.” (Prim. “Anti-Dühring”.)

To seveda ne pomeni, da moremo, če se kapitalizem razkraja, upostaviti socialistični red kadarkoli, ko se nam le zahoče. Tako mislijo samo anarhisti in drugi maloburžoazni ideologi. Socialistični ideal ni ideal vseh razredov. To je ideal zgolj proletariata in na njegovi uresničitvi niso neposredno interesirani vsi razredi, temveč le proletariat. To pa pomeni: dokler tvori proletariat le majhen del družbe, toliko časa upostavitev socialističnega reda ni mogoča. Propad stare proizvajalne oblike, nadaljnje povečanje kapitalistične proizvodnje in proletarizacija večine družbe, to so pogoji, potrebni za ostvaritev socializma. A to še ni dovolj. Večina družbe je že lahko sproletarizirana, a kljub temu je mogoče, da socializem še ni uresničen. To pa zato, ker je za ostvaritev socializma potrebna poleg tega še razredna zavest, strnitev proletariata in znanje v vodstvu svoje lastne stvari. Za dosego vsega tega pa je zopet potrebna tako imenovana politična svoboda, to je svoboda govora, tiska, stavk in organiziranja, skratka svoboda razredne borbe. Politična svoboda pa ni povsod enako zagotovljena. Zato proletariatu ni vseeno, pod kakšnimi pogoji se bo moral boriti: pod absolutistično — tlačanskimi (Rusija), monarhistično — konstitucionalnimi (Nemčija), veleburžoazno — repulblikanskimi (Francija) ali pod demokratično-republikanskimi pogoji (ki jih zahteva ruska socialna demokracija). Najbolje in najpopolneje je zagotovljena politična svoboda v demokratični republiki, se razume, v kolikor more sploh biti zagotovljena v kapitalizmu. Zato se pristali proletarskega socializma morajo boriti za uvedbo demokratične republike kot najboljšega “mostu” k socializmu.

Zato se marksistični program pod sodobnimi pogoji deli v dva dela: maksimalni program, ki si postavlja za cilj socializem, in minimalni program, ki ima za cilj utreti si pot k socializmu preko demokratične republike.

Kako mora delovati proletariat, katero pot mora ubrati, da bi zavestno ostvaril svoj program, strmoglavil kapitalizem in zgradil socializem?

Odgovor je jasen: proletariat ne bo mogel doseči socializma po poti sprave z buržoazijo, ampak mora nastopiti pot borbe in ta borba mora biti razredna borba, borba vsega proletariata proti vsej buržoaziji. Ali buržoazija s svojim kapitalizmom ali proletariat s svojim socializmom? Na tem mora sloneti aktivnost proletariata, njegova razredna borba.

Toda razredna borba proletariata ima različne oblike. Razredna borba je na primer stavka, vseeno, ali je delna ali splošna. Razredna borba sta brez dvoma bojkot in sabotaža. Razredna borba so tudi manifestacije, demonstracije, udeležba v predstavniških ustanovah in podobno — vseeno, ali so to skupni parlamenti ali krajevne samouprave. Vse to so različne oblike iste razredne borbe. Tu ne bomo pojasnjevali, katera izmed teh oblik ima večji pomen za proletariat v njegovi razredni borbi, pripomnimo le to, da je ob svojem času in na svojem mestu vsaka izmed njih brezpogojno potrebna proletariatu kot neogibno sredstvo za razvoj njegove samozavesti in organiziranosti. Samozavest in organiziranost pa sta potrebni proletariatu kot zrak. Pripomniti pa moramo tudi to, da so za proletariat vse te oblike borbe le pripravljalna sredstva, da niti ena izmed teh oblik, vzeta posamič, ni sama zase odločilno sredstvo, s katerim bi mogel proletariat strmoglaviti kapitalizem. Kapitalizma ni mogoče strmoglaviti le s splošno stavko: splošna stavka lahko pripravi le nekatere pogoje za strmoglavljenje kapitalizma. Ne moremo si misliti, da bi mogel proletariat strmoglaviti kapitalizma le s svojo udeležbo v parlamentu: s parlamentarizmom je mogoče pripraviti le nekatere pogoje za strmoglavljenje kapitalizma.

V čem pa obstoji tisto odločilno sredstvo, s katerim bo proletariat strmoglavil kapitalistični red?

Tako sredstvo je socialistična revolucija.

Stavke, bojkot, parlamentarizem, manifestacije, demonstracije, vse te oblike borbe so dobre kot sredstva, ki pripravljajo in organizirajo proletariat. Toda nobeno teh sredstev ni sposobno, da bi odpravilo obstoječo neenakost. Potrebno je, da vsa ta sredstva osredotočimo v enem glavnem in odločilnem sredstvu, potrebno je, da se proletariat dvigne in odločno naskoči buržoazijo, da do temeljev strmoglavi kapitalizem. In tako glavno in odločilno sredstvo je socialistična revolucija.

Socialistične revolucije ne smemo imeti za nepričakovan in kratkotrajen udar, to je dolga borba proletarskih množic, ki zadajajo buržoaziji poraze in zavzemajo njene položaje. In ker bo zmaga proletariata hkrati gospostvo nad premagano buržoazijo, ker ob spopadu razredov poraz enega razreda pomeni oblast drugega, bo prva stopnja socialistične revolucije politična oblast proletariata nad buržoazijo.

Socialistična diktatura proletariata, prevzem oblasti po proletariatu — s tem se mora začeti socialistična revolucija.

A to pomeni: dokler buržoazija ne bo popolnoma premagana, dokler ne bo njeno bogastvo konfiscirano, mora proletariat na vsak način imeti na razpolago vojno silo, mora na vsak način imeti svojo “proletarako gardo”, s katero bo odbil kontrarevolucionarne napade umirajoče buržoazije, prav tako, kot je bilo pri pariškem proletariatu za časa “Komune”.

Socialistična diktatura proletariata pa je potrebna za to, da bo mogel proletariat z njeno pomočjo razlastiti buržoazijo, da bo z njeno pomočjo konfisciral vsej buržoaziji zemljo, gozdove, tovarne in podjetja, stroje, železnice itd.

Razlastitev buržoazije — do tega mora privesti socialistična revolucija.

Tako je tisto glavno in odločilno sredstvo, ki bo z njim proletariat strmoglavil sodobni kapitalistični red. Zato je Karl Marx že l. 1847 govoril:

… Prvi korak v delavski revoluciji je pretvorba proletariata v vladajoči razred… Proletariat bo uporabil svoje politično gospostvo za to, da bo iztrgal buržoaziji postopoma ves kapital, da bo centraliziral vsa proizvajalna orodja v rokah… proletariata, ki se je organiziral kot vladajoči razred… (Prim. “Komunistični manifest”.)

To je pot, po kateri mora iti proletariat, če hoče uresničiti socializem.

Iz tega splošnega načela potekajo tudi vsi ostali taktični nazori. Stavke, bojkot, demonstracije, parlamentarizem imajo le v toliko pomen, v kolikor pomagajo organiziranju proletariata, krepitvi in širjenju njegovih organizacij za izvršitev socialistične revolucije.

Za uresničitev socializma je torej potrebna socialistična revolucija, a socialistična revolucija se mora začeti z diktaturo proletariata, to se pravi, proletariat mora prevzeti v svoje roke politično oblast, da bo z njeno pomočjo razlastil buržoazijo.

Za vse to pa je potrebna organiziranost proletariata, strnitev proletariata, njegovo zedinjenje, ustvaritev močnih proletarskih organizacij in njih nepretrgana rast.

Kakšne morajo biti oblike organizacij proletariata?

Najbolj razširjene in masovne organizacije so delavski sindikati in delavske zadruge (predvsem proizvajalno-potrošniške zadruge). Namen sindikatov je borba (poglavitno) proti industrijskemu kapitalu za zboljšanje položaja delavcev v mejah sodobnega kapitalizma. Namen zadrug je borba (poglavitno) proti trgovskemu kapitalu za razširitev potrošnje z znižanjem cen vsakdanjim potrebščinam, seveda v mejah istega kapitalizma. Tako sindikati kot zadruge so brezpogojno potrebni proletariatu kot sredstva, ki organizirajo proletarske množice. Zato se mora z vidika Marxovega in Engelsovega proletarskega socializma proletariat oprijeti obeh teh oblik organizacije, jih utrditi in okrepiti, seveda, v kolikor dovoljujejo to obstoječi politični pogoji.

A delavski sindikati in zadruge same ne morejo zadovoljiti organizacijskih potreb borečega se proletariata. To pa zato, ker omenjene organizacije ne morejo prestopiti okvirov kapitalizma, kajti njih namen je zboljšanje položaja delavcev v mejah kapitalizma. A delavci se hočejo popolno osvoboditi kapitalističnega suženjstva, razbiti hočejo te okvire same, ne pa se vrteti v okvirih kapitalizma. Potemtakem je potrebna še taka organizacija, ki bo zbrala okrog sebe zavedne elemente delavcev vseh strok, pretvorila proletariat v zaveden razred in si postavila za svoj glavni cilj uničenje kapitalističnega reda, pripravo socialistične revolucije.

Taka organizacija je socialno-demokratična proletarska partija. Ta partija mora biti razredna partija, popolnoma neodvisna od drugih partij, to pa zato, ker je partija razreda proletarcev, ki se morejo osvoboditi le z lastnimi rokami.

Ta partija mora biti revolucionarna partija, to pa zato, ker je osvobojenje delavcev mogoče le na revolucionaren način, s socialistično revolucijo.

Ta partija mora biti internacionalna partija, vrata partije morajo biti odprta vsakemu zavednemu proletarcu, to pa zato, ker osvobojenje delavcev ni nacionalno, temveč socialno vprašanje, ki ima enak pomen tako za proletarca-Gruzinca kot za ruskega proletarca in proletarce drugih narodnosti.

Zato je jasno: čim tesneje se strnejo proletarci različnih narodnosti, čim temeljiteje se porušijo med njimi postavljene narodnostne pregrade, tem močnejša bo partija proletariata, tem laže se bo proletariat organiziral v en sam nedeljiv razred.

Zato je potrebno, v kolikor je to mogoče, uveljaviti v proletarskih organizacijah načelo centralizma v nasprotju s federalistično razdrobljenostjo, vseeno, naj bodo te organizacije partije, sindikati ali zadruge.

Jasno je tudi to, da se morajo graditi vse te organizacije na demokratični osnovi, seveda, v kolikor ne ovirajo tega kakršne koli politične in druge okolnosti.

Kakšni morajo biti odnosi med partijo na eni strani in med zadrugami ter sindikati na drugi strani? Ali morajo biti zadnji partijski ali nepartijski? Rešitev tega vprašanja je odvisna od tega, kje in ob kakšnih pogojih se mora boriti proletariat. V vsakem primeru je brez dvoma, da se tako sindikati kot zadruge razvijajo tem popolneje, v čim bolj prijateljskih odnosih so do socialistične partije proletariata. To pa zato, ker se obe te dve gospodarski organizaciji, če nista v prijateljskih odnosih do močne socialistične partije, pogosto poplitvita, pozabita na splošno- razredne interese v korist ozko strokovnih interesov in s tem hudo škodujeta proletariatu. Zato je v vseh primerih potrebno zagotoviti idejno — politični vpliv partije na sindikate in zadruge. Samo s tem pogojem se bodo omenjene organizacije pretvorile v tisto socialistično šolo, ki organizira v zaveden razred na posamezne skupine razdrobljeni proletariat.

Take so v splošnem značilne črte Marxovega in Engelsovega proletarskega socializma.

Kako gledajo na proletarski socializem anarhisti?

Predvsem moramo vedeti, da proletarski socializem ni samo navaden filozofski nauk. To je nauk proletarskih množic, njih zastava, časte ga in se pred njim “priklanjajo” proletarci sveta. Potemtakem Marx in Engels nista samo navadna ustanovitelja kakršne koli “filozofske šole” temveč sta živa voditelja živega proletarskega gibanja, ki raste in se krepi z vsakim dnem. Kdor se bori proti temu nauku, kdor ga hoče strmoglaviti, ta mora vse to upoštevati, da si ne bo zastonj razbil glave v neenaki borbi. To je dobro znano gospodom anarhistom. Zato se v boju proti Marxu in Engelsu zatekajo k povsem nenavadnemu, svojevrstno novemu orožju.

Kakšno novo orožje pa je to? Ali je to novo raziskavanje kapitalistične proizvodnje? Ali so ovrgli Marxov “Kapital”. Seveda ne! Ali pa so se morda oborožili z novimi dejstvi« in “induktivno metodo”, “znanstveno” pobijajo “evangelij” socialne demokracije Marxov in Engelsov “Komunistični manifest”? Tudi ne! Katero je torej to nenavadno sredstvo?

To je — obdolžitev Marxa in Engelsa “literarne tatvine”! Ali si morete misliti? Kot se izkaže, Marx in Engels nimata nič svojega, znanstveni socializem je izmišljotina, to pa zato, ker je Marxov in Engelsov “Komunistični manifest” od začetka do konca ukraden iz “Manifesta” Viktorja Considéranta. To je seveda zelo smešno, a “neprekosljivi voditelj” anarhistov V. Čerkezišvili nam pripoveduje s tako samozavestjo to zabavno zgodbo, a neki Pierre Ramus, ta lahkomiselni Čerkezišvilijev “apostol” in naši domači anarhisti s tako vnemo ponavljajo to “odkritje”, da se je vredno vsaj kratko pomuditi pri tej “zgodbi”. Poslušajte Čerkezišvilija:

Ves teoretičen del “Komunističnega manifesta”, zlasti pa prvo in drugo poglavje… sta vzeti iz V. Considéranta. Potemtakem je Marxov in Engelsov “Manifest”, ta biblija legalne revolucionarne demonstracije, le nerodna predelava “Manifesta” V. Considéranta. Marx in Engels si nista prisvojila le vsebine Considérantovega “Manifesta”, temveč… sta si izposodila celo posamezne naslove. (Prim. zbornik Čerkezišviljevih, Ramusovih in Labriolovih člankov, izdan v nemščini z naslovom: Izvor “Komunističnega manifesta”, str. 10.)

Isto ponavlja drug anarhist, P. Ramus:

“Odločno lahko trdimo, da je njuno (Marxovo in Engelsovo) glavno delo (“Komunistični manifest”) kratko in malo tatvina (plagiat), brezvestna tatvina, a prepisala ga nista dobesedno, kot delajo navadni tatovi, temveč sta ukradla le misli in teorije…”(Prim. isto tam, str. 4.)

Isto ponavljajo tudi naši anarhisti v časopisih “Nobati”, “Muša”, “Hma” itd.

Kot se je izkazalo, je torej znanstveni socializem s svojimi teoretičnimi osnovami “ukraden” iz Considérantovega “Manifesta”.

Ali obstajajo kakršni koli razlogi za podobne trditve?

Kdo je V. Considérant?

Kdo je Karl Marx?

V. Considérant, ki je umrl 1893. l., je bil učenec utopista Fouriera in je ostal nepoboljšljiv utopist, ki je videl “rešitev Francije” v spravi razredov.

Karl Marx, ki je umrl 1883. l., je bil materialist, sovražnik utopistov, videl je jamstvo za osvoboditev človeštva v razvoju proizvajalnih sil in v borbi razredov.

Kaj je med njima skupnega?

Teoretična osnova znanstvenega socializma je Marx — Engelsova materialistična teorija. Z vidika te teorije je razvoj družbenega življenja popolnoma določen z razvojem proizvajalnih sil. Če je plemiško — tlačanskemu redu sledil buržoazni red, je temu “krivo” to, da je razvoj proizvajalnih sil nujno povzročil nastanek buržoaznega reda. Ali dalje: če bo za sodobnim buržoaznim redom neogibno sledil socialistični red, se bo zgodilo to zato, ker zahteva to razvoj sodobnih proizvajalnih sil. Od tod izvira zgodovinska nujnost uničenja kapitalizma in upostavitve socializma. Od tod izvira tudi marksistična trditev, da moramo iskati svoje ideale v zgodovini razvoja proizvajalnih sil, a ne v glavah ljudi.

Taka je teoretična osnova Marx — Engelsovega “Komunističnega manifesta”. (Prim. Komunistični manifest, pogl. I., II.)

Ali govori kaj podobnega “Demokratični manifest” V. Considéranta? Ali zastopa Considérant materialistično stališče?

Ugotavljamo, da niti Čerkezišvili, niti Ramus, niti naši “nobatisti” ne navajajo iz Considérantovega “Demokratičnega manifesta” niti ene izjave, niti ene besede, ki bi potrjevala, da je bil Considérant materialist in da je evolucijo družbenega življenja utemeljeval z razvojem proizvajalnih sil. Nasprotno, zelo dobro vemo, da je Considérant znan v zgodovini socializma kot idealist — utopist. (Prim. Paul Louis, “Zgodovina socializma v Franciji”.)

Kaj torej spodbuja te čudne “kritike” k praznemu čenčanju, zakaj se lotevajo kritike Marxa in Engelsa, če so nesposobni celo za to, da bi razlikovali idealizem od materializma. Mar ne zato, da bi se jim ljudje smejali?…

Taktična osnova znanstvenega socializma je nauk o nepomirljivi razredni borbi, kajti to je najboljše orožje v rokah proletariata. Razredna borba proletariata je tisto orožje, s katerim si bo priboril politično gospostvo in nato razlastil buržoazijo zato, da uvede socializem.

Taka je taktična osnova znanstvenega socializma, razloženega v Marx — Engelsovem “Manifestu”.

Ali je rečeno kaj podobnega v Considérantovem “Demokratičnem manifestu”? Ali priznava Considérant razredno borbo kot najboljše orožje v rokah proletariata?

Kot je razvidno iz Čerkezišvilijevih in Ramusovih člankov, (prim. zgoraj omenjeni zbornik), ni v Considérantovem “Manifestu” v tem niti besede — v njem se samo omenja borba razredov kot žalostno dejstvo. Kar pa se tiče razredne borbe kot sredstva. za uničenje kapitalizma, o tem govori Considérant v svojem “Manifestu” takole:

Kapital, delo in talenti — to so trije osnovni elementi proizvodnje, trije viri bogastva, tri kolesa industrijskega mehanizma… Trije razredi, ki jih predstavljajo, imajo “skupne interese”; njih naloga obstoji v tem, da prisilijo stroje, da delajo za kapitaliste in za ljudstvo… Pred njimi… je veliki cilj: zedinjenje vseh razredov z enotnostjo naroda… (Prim. brošuro K. Kautskega “Komunistični manifest plagiats”, str. 14, kjer je navedeno to mesto iz Considérantovega “Manifesta”.)

Vsi razredi, združite se! to geslo razglaša V. Considérant v svojem “Demokratičnem manifestu”.

Kaj je skupnega med to taktiko sprave med razredi in taktiko nepomirljive razredne borbe Marxa in Engelsa, ki odločno pozivata: proletarci vseh dežel, združite se proti vsem antiproletarskim razredom?

Seveda, nič ni skupnega!

Kakšne neumne torej klatijo ti gospodje Čerkezišviliji in njih lahkomiselni pomagači! Ali nas štejejo med mrtve? Ali res mislijo, da bodo ribarili v kalnem?

Končno je zanimiva še ena okolnost. V. Considérant je živel do 1893. leta. Leta 1843. je izdal svoj “Demokratični manifest”. Proti koncu 1847. leta sta Marx in Engels napisala svoj “Komunistični manifest”. Odtlej je bil Marx — Engelsov “Manifest” večkrat ponovno izdan v vseh evropskih jezikih. Vsem je znano, da sta Marx in Engels s svojim manifestom ustvarila epohalno delo. Kljub temu niso nikjer in nikdar ne Considérant, ne njegovi prijatelji izjavili, ko sta Marx in Engels še živela, da sta Marx in Engels ukradla socializem iz Considérantovega “Manifesta”. Ali ni to čudno, čitatelj?

Kaj torej spodbuja te “induktivne” vsevedeže… oprostite — “znanstvenike” da čenčajo neumnosti? Mar poznajo bolje od Considéranta njegov “Manifest”? Ali morda mislijo, da V. Considérant in njegovi pristaši niso čitali “Komunističnega manifesta”?

Naj bo dovolj… Dovolj, ker se tudi anarhisti sami ne menijo resno za Ramusov in Čerkezišvilijev donkihotski pohod: preveč je že očividen neslavni konec tega smešnega pohoda, da bi se zanj mnogo menili.

Preidimo h kritiki bistvenega!

Anarhisti trpe na neki bolezni: zelo radi “kritizirajo” stranke svojih nasprotnikov, a se ne potrudijo, da bi se vsaj malo seznanili s temi strankami. Videli smo, da so anarhisti prav tako ravnali, ko so “kritizirali” dialektično metodo in materialistično metodo socialnih demokratov (prim. poglavje I. in II.). Prav tako ravnajo tudi takrat, ko se dotaknejo teorije znanstvenega socializma socialnih demokratov.

Vzemimo kar naslednji primer! Komu ni znano, da obstoji med eseri in socialnimi demokrati načelna razlika. Komu ni znano, da prvi odklanjajo marksizem, materialistično teorijo marksizma, njegovo dialektično metodo, njegov program, razredno borbo, medtem ko se socialni demokrati v celoti opirajo na marksizem? Kdor je le malce slišal o polemiki med “Revolucionarno Rusijo” (organ eserov) in “Iskro” (organ socialnih demokratov), temu mora zato postati sama po sebi očividna ta razlika. A kaj boste rekli o tistih “kritikih”, ki ne vidijo te razlike in kriče, da so tako eseri kot socialni demokrati marksisti? Tako na primer trdijo anarhisti, da sta “Revolucionarna Rusija” in “Iskra” da sta oba ta dva organa marksistična organa. (Prim. zbornik anarhistov “Kruh in svoboda”, št. 202.)

Tako anarhisti “poznajo” načela socialne demokracije. Po vsem tem je samo po sebi jasno, v koliko je utemeljenanjih “znanstvena kritika”…

Oglejmo si tudi to “kritiko”!

Glavna “obdolžitev” anarhistov je v tem, da ne priznavajo socialnih demokratov za pristne socialiste: vi niste socialisti, vi ste sovražniki socializma, trdijo.

O tem piše Kropotkin takole:

… Mi prihajamo do drugih zaključkov kot večina ekonomistov… socialno-demokratične šole… Mi… prihajamo do svobodnega komunizma, medtem ko prihaja večina socialistov (sem štejemo tudi socialne demokrate! Pisatelj) do državnega kapitalizma in kolektivizma. (Prim. Kropotkin, “Sodobna znanost in anarhizem”, str. 47-75.)

V čem pa obstoji “državni kapitalizem” in “kolektivizem” socialnih demokratov?

O tem piše Kropotkin takole:

“Nemški socialisti pravijo, da morajo biti vsa nakopičena bogastva osredotočena v rokah države, ki jih bo prepustila delavskim zvezam, organizirala proizvodnjo in izmenjavo ter nadzorovala življenje in delo družbe.” (Prim. Kropotkin, Upornikovi govori«, str. 64.)

In dalje:

“V svojih načrtih… delajo kolektivisti… dvojno napako. Uničiti hočejo kapitalistični red, obenem pa ohranjajo dve ustanovi, ki tvorita temelj tega reda: predstavništvo vlade in mezdno delo.” (Prim. “Zavojevanje kruha”, str. 148.) … Kolektivizem, kot je znano… ostaja… pri mezdnem delu. Le… predstavniška vlada stopi na mesto gospodarja… Predstavniki te vlade “obdrže zase pravico, uporabljati v interesu vseh producirano presežno vrednost. Vrh tega se v tem sistemu uvaja razlika… med težakovim delom in delom človeka, ki se je izučil: delo težkega delavca je po kolektivistovem nazoru navadno, medtem ko se obrtnik, inženir, znanstvenik bavijo s tem, kar imenuje Marx komplicirano delo, in imajo pravico do višje mezde” (isto tam, str. 52). Tako delavci ne bodo dobivali neobhodnih produktov po svojih potrebah, temveč “sorazmerno po uslugah, storjenih družbi”. (Prim. isto tam, str. 157.)

Isto, le še z večjo samozavestjo, ponavljajo tudi gruzinski anarhisti. Med njimi se posebno odlikuje s svojo lahkomiselnostjo gospod Bâton. Ta piše:

Kajje kolektivizem socialnih demokratov? Kolektivizem, ali točneje državni kapitalizem, temelji na sledečem načelu: vsakdo mora delati toliko, kolikor hoče, ali toliko, kolikor bo določila država, dobiva pa v obliki nagrade vrednost svojega dela v blagu… To pomeni, tu je “potrebna zakonodajna skupščina… potrebna je (tudi) izvršna oblast, t. j. ministri, vsakovrstni administratorji, žandarji in špijoni, morda tudi vojska, če bo preveč nezadovoljnih”. (Prim. “Nobati”, št. 5, str. 68-69.)

Taka je prva “obtožba” gospodov anarhistov proti socialni demokraciji.

Iz presojanja anarhistov sledi torej:

Po mišljenju socialnih demokratov je socialistična družba tako rekoč nemogoča brez vlade, ki bo kot glavni gospodar najemala delavce in morala imeti “ministre… žandarje, špijone”.
V socialistični družbi po mišljenju socialnih demokratov ne bo uničena delitev na “črno” in “belo” delo, v njej bo zavrženo načelo: “vsakomur po njegovih potrebah” in bo priznano drugo načelo: “vsakomur po njegovih zaslugah”.

Na teh dveh točkah je zgrajena “obtožba” anarhistov proti socialni demokraciji.

Ali je ta obtožba, ki jo dvigajo gospodje anarhisti, kakor koli utemeljena?

Trdimo: vse, kar govore v gornjem primeru anarhisti, je plod domneve ali nedostojnih čenč.

Tu so dejstva.

Že l. 1846 je govoril Karl Marx:

Delavski razred bo postavil v teku razvoja na mesto stare buržoazne družbe tako asociacijo, ki bo izključevala razrede in njih nasprotje; ne bo več nikake prave politične oblasti… (Prim. “Bedo filozofije”.)

Leto pozneje sta isto misel izrekla Marx in Engels v “Komunističnem manifestu” (“Komunistični manifest”, II. poglavje).

L. 1877 je pisal Engels:

Prvo dejanje, ki bo z njim nastopila država kot resnični predstavnik vse družbe pretvorba proizvajalnih sredstev v družbeno lastnino — bo njeno zadnje samostojno dejanje v svojstvu države. Poseg državne oblasti v družbene odnose bo postal polagoma odveč in bo sam od sebe prenehal… Država se ne “odpravlja”, država “odmira.” (“Anti-Dühring”).

L. 1884 je pisal isti Engels: “Država torej ni od vekomaj. Bile so družbe, ki so opravile brez nje, ki o državi in državni oblasti niso imele pojma. Na določeni stopnji ekonomskega razvoja, ki je bila nujno povezana s cepitvijo družbe v razrede, je postala država… nujnost. Sedaj se bližamo s hitrimi koraki razvojni stopnji proizvodnje, na kateri obstoj teh razredov ne le ne bo prenehal biti nujnost, marveč bo postal pozitivna ovira proizvodnje. Ti razredi bodo izginili prav tako neogibno, kakor so nekdaj nastali. Z njimi izgine neogibno tudi država. Družba, ki bo na novo organizirala proizvodnjo na osnovi svobodne in enake združitve proizvajalcev, bo postavila ves državni stroj tja, kamor bo tedaj spadal: v muzej za starine, zraven kolovrata in bronaste sekire.” (Prim, “Izvor družine, privatne lastnine in države”.)

Isto ponavlja Engels l. 1891. (Prim. Uvod k “Državljanski vojni v Franciji”.)

Kot vidite, je po mišljenju socialnih demokratov socialistična družba taka družba, v kateri ne bo prostora za tako imenovano državo, politično oblast z njenimi ministri, guvernerji, žandarji, policaji in vojaki. Zadnja etapa obstoja države bo obdobje socialistične revolucije, ko bo proletariat vzel v svoje roke državno oblast in ustvaril svojo lastno vlado (diktaturo), da dokončno uniči buržoazijo. Ko pa bo buržoazija uničena, ko bodo uničeni razredi, ko se utrdi socializem, tedaj ne bo treba več nobene politične oblasti in tako imenovana država bo prešla v zgodovino.

Kot vidite, je omenjena “obtožba” anarhistov zabavljanje brez kakršnekoli podlage.

Ker se tiče druge točke “obtožbe”, govori o tem Karl Marx sledeče:

“Na višji stopnji komunistične (t. j. socialistične) družbe, ko bo izginila podrejenost delitvi dela, ki zasužnjuje človeka, ko bo obenem s tem izginilo nasprotje med umskim in fizičnim delom; ko postane… delo samo prva življenjska potreba, ko bodo obenem z vsestranskim razvojem posameznikov zrasle tudi proizvajalne sile… šele takrat bo mogoče popolnoma premagati ozko obzorje buržoaznega prava in družba bo mogla napisati na svojo zastavo: Vsakdo po sposobnostih, vsakomur po potrebah.” (Prim. “Kritiko gotskega programa”.)

Kot vidite, je po Marxovem mišljenju višja stopnja komunistične (t. j. socialistične) družbe tak red, v katerem sta delitev na “črno” in “belo” delo in protislovje med umskim in fizičnim delom docela odstranjena, delo je izenačeno in v družbi vlada pristno komunistično načelo: od vsakega po njegovih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah. Tu ni mesta za mezdno delo.

Jasno je, da je tudi ta “obtožba” brez vsake podlage.

Eno od obojega: ali gosp. anarhisti niti videli niso omenjenih Marxovih in Engelsovih del in se bavijo s “kritiko” le po tem kar so slišali govoriti, ali pa poznajo omenjena Marxova in Engelsova dela in zavestno lažejo.

Taka je usoda prve “obtožbe”.

Druga “obtožba” anarhistov je v tem, da zanikajo revolucionarnost socialne demokracije. Vi niste revolucio- narji, vi odklanjate nasilno revolucijo, uvesti hočete socializem le z volivnimi bilteni, nam govore gospodje anarhisti.

Poslušajte:

“… Socialni demokrati… radi deklamirajo o temi revolucija”, “revolucionarna borba”, “borba z orožjem v rokah”… Če pa jih v svoji duševni preproščini prosite za orožje, vam bodo zmagoslavno dali glasovnico, da glasujete pri volitvah… “Zagotavljajo, da je edina smotrna taktika, primerna revolucionarjem, mirni in legalni parlamentarizem s prisego zvestobe kapitalizmu, postavljeni oblasti in vsemu obstoječemu buržoaznemu redu.” (Prim. zbornik “Kruh in svoboda”, str. 21., 22.-23.)

Isto govore gruzinski anarhisti, seveda še z večjo samozavestjo. Vzemite kar Bâtona, ki piše:

“Vsa socialna demokracija… odkrito izjavlja, da je borba s puško in orožjem buržoazna metoda revolucije in da morejo stranke zavladati le z volivnimi bilteni, le s splošnimi volitvami in nato s parlamentarno večino in zakonodajo preosnovati družbo.” (Prim. “Prevzem državne oblasti”, str. 3.-4.)

Tako govore gospodje anarhisti o marksistih. Ali je ta “obtožba” kakor koli utemeljena?

Trdimo, da kažejo anarhisti tudi tu svojo nevednost in strast za čenče.

Tu so dejstva.

Karl Marx in Friedrich Engels sta že proti koncu leta 1847 pisala:

“Komunisti ne marajo skrivati svojih nazorov in namenov. Odkrito izjavljajo, da se dajo njihovi cilji doseči le z nasilnim prevratom vsega dosedanjega družbenega reda. Vladajoči razredi naj trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo v njej nič izgubiti razen svojih verig. Pridobili pa bodo ves svet. Proletarci vseh dežel, združite se!” (Prim. “Manifest komunistične partije”. V nekaterih legalnih izdajah je v prevodu izpuščenih nekaj besed.)

Leta 1850 je v pričakovanju novega poleta v Nemčiji pisal Karl Marx tedanjim nemškim tovarišem: “Orožja in streliva ne smejo pod nikakršno pretvezo oddati… delavci se morajo… organizirati v obliki samostojne proletarske garde s poveljnikom in generalnim štabom…” To “morajo imeti pred očmi med bližnjo vstajo in po njej”. (Prim. “Kölnski proces”. Marxov razglas komunistom.)

V letih 1851-52 sta pisala Karl Marx in Friedrich Engels:“… Ko se je vstaja začela, je treba delati z največjo odločnostjo in preiti v napad. Obramba je smrt vsake oborožene vstaje. Nasprotnika moraš zagrabiti nepričakovano, dokler so njegove vojske še razdrobljene; vsak dan moraš dosezati nove, čeprav majhne uspehe… sovražnika moraš prisiliti k umiku, preden je mogel zbrati svoje vojske proti tebi. Skratka, delaj po besedah Dantona, največjega izmed doslej znanih mojstrov revolucionarne taktike: drznost, drznost in še enkrat drznost.” (“Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji”.) Mislimo, da tu ni govora le v “volivnih biltenih”.

Spomnite se končno Pariške komune, spomnite, kako je mirno delala Komuna, ko se je zadovoljila z zmago v Parizu in se odrekla napadu na Versailles, to gnezdo kontrarevolucije. Kaj mislite: kaj je govoril tedaj Marx? Ali je pozival Parižane na volitve? Ali je odobraval brezbrižnost pariških delavcev (ves Pariz je bil v rokah delavcev), ali je odobraval njih velikodušni odnos do premaganih Versajčanov? Poslušajte Marxa:

Kakšno gibčnost, kakšno zgodovinsko iniciativo, kakšno sposobnost, žrtvovati same sebe, imajo ti Parižani! Po šestmesečnem stradanju… se upro pod pruskimi bajoneti… Zgodovina še ne pozna primera podobnega junaštva! Če bodo premagani, ne bo temu krivo nič drugega kakor njih “velikodušnost”. Morali bi iti takoj na Versailles, kakor hitro je Vinoy, takoj za njim pa tudi reakcionarni del pariške Nacionalne garde bežal iz Pariza. Trenutek je bil zamujen zaradi tenkovestnosti. Niso hoteli začenjati državljanske vojne, kot da je pošastni izrodek Thiers že ni bil začel s poskusom, razorožiti Pariz! (“Pisma Kugelmannu”.)

Tako sta mislila in delala Karl Marx in Friedrich Engels. Tako mislijo in delajo socialni demokrati.

A anarhisti še nadalje trdijo: Marxa in Engelsa ter njune privržence zanimajo le volivna poročila, ne priznavajo nasilnih revolucionarnih akcij! Kot vidite je tudi ta »obtožba« čenčanje, ki odkriva nevednost anarhistov glede bistva marksizma.

Taka je usoda druge “obtožbe”.

Tretja »obtožba« anarhistov je v tem, da zanikajo ljudski značaj socialne demokracije, rišejo socialne demokrate kot birokrate in trdijo, da je socialnodemokratični načrt diktature proletariata smrt za revolucijo; v kolikor se socialni demokrati zavzemajo za tako diktaturo, da hočejo v resnici uvesti ne diktaturo proletariata, temveč svojo lastno diktaturo nad proletariatom.

Poslušajte gospoda Kropotkina:

“Mi, anarhisti, smo izrekli dokončno sodbo nad diktaturo… Vemo, da vede vsaka diktatura, naj bodo njeni nameni še tako pošteni, k smrti revolucije. Vemo… da ideja diktature ni nič drugega kakor poguben produkt vladnega fetišizma, ki… teži vedno za tem, da bi ovekovečil suženjstvo.” (Prim. Kropotkin, “Upornikovi govori”, str. 131.) Socialni demokrati ne priznavajo le revolucionarne diktature, temveč so “pristaši diktature nad proletariatom… Delavci so zanimivi zanje v toliko, v kolikor so disciplinirana armada v njih rokah… Socialna demokracija teži za tem, da s posredovanjem proletariata vzame v svoje roke državni stroj.” (Prim. “Kruh in svoboda”, str. 62., 63.)

Isto govore tudi gruzinski anarhisti:

“Diktatura proletariata je v pravem pomenu besede docela nemogoča, ker pristaši diktature priznavajo državno pravo in njih diktatura ne bo svobodna dejavnost vsega proletariata, temveč upostavitev iste predstavniške oblasti, ki tudi danes stoji na čelu družbe.”. (Prim. Bâton, “Prevzem državne oblasti”, str. 45.) Socialni demokrati se ne zavzemajo za diktaturo zato, da bi pomagali osvoboditi proletariat, temveč zato, da bi… “s svojim gospostvom uvedli novo suženjstvo”. (Prim. “Nobati”, št. 1, str. 5. Bâton.)

Taka je tretja “obtožba” gospodov anarhistov.

Ni treba veliko truda, da razkrinkamo to novo kleveto anarhistov, preračunano na prevaro čitatelja.

Tu ne bomo presojali Kropotkinov hudo zmotni nazor, po katerem je vsaka diktatura smrt za revolucijo. O tem bomo spregovorili potem, ko bomo presojali taktiko anarhistov. Tu se hočemo dotakniti le “obtožbe” same.

Že proti koncu leta 1847 sta Karl Marx in Friedrich Engels govorila, da si mora za uvedbo socializma proletariat priboriti politično diktaturo, da bi s to diktaturo odbil kontrarevolucionarne napade buržoazije in ji iztrgal proizvajalna sredstva, da mora biti ta diktatura ne diktatura nekaj oseb, temveč diktatura vsega proletariata kot razreda:

“Proletariat bo uporabil svoje politično gospostvo za to, da bo iztrgal buržoaziji postopoma ves kapital, da bo centraliziral vsa proizvajalna orodja v rokah… proletariata, ki se je organiziral kot vladajoči razred…” (Prim. “Komunistični manifest”.)

To se pravi, diktatura proletariata bo diktatura vsega proletarskega razreda nad buržoazijo, a ne gospostvo nekaj oseb nad proletariatom.

Pozneje ponavljata isto misel skoraj v vseh svojih delih, tako na primer v “Osemnajstem brumaireu Ludvika Bonaparta”, v “Razrednih bojih v Franciji”, v “Državljanski vojni v Franciji”, v “Revoluciji in kontrarevoluciji v Nemčiji”, v “Anti-Dühringu” in v drugih svojih delih.

A to še ni vse. Da pojasnimo, kako sta razumela Marx in Engels diktaturo proletariata, da pojasnimo, v koliko sta imela to diktaturo za ostvarljivo, za vse to je zanimivo poznati njun odnos do Pariške komune. Stvar je v tem, da diktatura proletariata naleti na očitke ne samo pri anarhistih, temveč tudi pri mestni mali buržoaziji, pri vsakovrstnih mesarjih, gostilničarjih pri vseh tistih, ki sta jih Marx in Engels imenovala filistre. Poslušajmo, kaj pravi Engels o diktaturi proletariata, ko se obrača na take filistre:

“V zadnjem času obide nemškega filistra groza pri besedah: diktatura proletariata. Ali hočete vedeti, milostivi gospodje, kaj je diktatura? Poglejte Pariško komuno! To je bila diktatura proletariata.” (Prim. “Državljansko vojno v Franciji”, Engelsov uvod.)

Kot vidite, si je Engels predstavljal diktaturo proletariata v obliki Pariške komune.

Jasno je, da se mora vsakdo, kdor hoče spoznati, kaj si predstavljajo marksisti pod diktaturo proletariata, seznaniti s Pariško komuno. Oglejmo si tudi mi Pariško komuno! Če se izkaže, da je bila Pariška komuna resnično diktatura posameznih oseb nad proletariatom, tedaj proč z marksizmom, proč z diktaturo proletariata! A če bomo videli, da je bila Pariška komuna zares diktatura proletariata nad buržoazijo, tedaj… tedaj se bomo prav od srca nasmejali anarhističnim opravljivcem, ki jim v borbi z marksisti ne ostaja nič drugega kot izmišljafi si čenče.

Zgodovina Pariške komune ima dve obdobji: prvo obdobje, ko je vodil javne zadeve v Parizu znani “Centralni komite”, in drugo obdobje, ko je po izčrpanih polnomočjih “Centralnega komiteja” prešlo vodstvo javnih zadev na pravkar izvoljeno komuno. Kaj je bil “Centralni komite”, kdo ga je sestavljal?

Pred nami leži “Narodna zgodovina Pariške komune” Arturja Arnuja, ki kratko odgovarja na to vprašanje. Borba se je komaj začenjala, ko je okoli 300.000 pariških delavcev, organiziranih v čete in bataljone, izvolilo iz svoje srede delegate. Tako je bil sestavljen “Centralni komite”..

“Vsi ti državljani (člani “Centralnega komiteja”), izvoljeni pri delnih volitvah svojih čet ali bataljonov piše Arnu so bili znani le tistim malim skupinam, katerih delegati so bili. Kaj so ti ljudje, kakšni so in kaj hočejo delati?” To je bila “anonimna vlada, sestoječa skoraj izključno iz preprostih delavcev in malih nameščencev, tri četrtine njih imen ni bilo znanih izven meja njih ulice ali pisarne… Tradicija je bila porušena. Nekaj nepričakovanega se je zgodilo na svetu. Tam ni bilo niti enega pripadnika vladajočih razredov. Izbruhnila je revolucija, ki je niso predstavljali ne odvetniki, ne poslanci, ne časnikarji, ne generali. Namesto njih rudar iz Creusota, knjigovez, kuhar itd.” (Prim. “Narodna zgodovina Pariške komune”, str. 107.)

“Mi smo”, so izjavljali člani “Centralnega komiteja”, neznani organi, poslušno orodje v rokah napadenega ljudstva… Mi smo služabniki ljudske volje, mi smo tu zato, da bi bili njegov odmev, da mu prinesemo zmagoslavje. Ljudstvo hoče komuno in mi ostanemo, da izvedemo volitve v komuno. Ne več, ne manj. Ti diktatorji se niso dvigali nad množico in niso stali pod njo. Čutiti je bilo, da žive z njo, v njej, po njej, da se posvetujejo z njo vsako minuto, da poslušajo in predajajo to, kar slišijo, da teže le za tem, da bi v zgoščeni obliki… predali mišljenje tri sto tisoč ljudi. (Prim. isto tam, str. 109.)

Tako se je vedla Pariška komuna v prvem obdobju svojega obstoja.

Takšna je bila Pariška komuna.

Takšna je diktatura proletariata.

Preidimo sedaj k drugemu obdobju Komune, ko je namesto “Centralnega komiteja” delovala Komuna. Ko govori o teh dveh obdobjih, ki sta trajali dva meseca, vzklikne Arnu navdušeno, da je bila to pristna diktatura ljudstva. Poslušajte:

Veličasten prizor, ki ga je predstavljalo to ljudstvo dva meseca, nam daje moč in upanje… gledati v oči. bodočnosti. Ta dva meseca je bila v Parizu resnična diktatura, najpopolnejša in neizpodbitna diktatura ne enega človeka, temveč vsega ljudstva — edinega gospodarja položaja… Ta diktatura je trajala nad dva meseca brez prestanka, od 18. marca do 22. maja (1871. l.)… Sama po sebi… “je bila Komuna le moralna oblast in ni imela druge materialne moči kot splošne simpatije… državljanov, ljudstvo je postalo vladar, edini vladar, samo je ustvarilo svojo policijo in uradništvo…” (Prim. prav tam, str. 242., 244.)

Tako karakterizira Pariško komuno član komune, aktiven udeleženec njenih bojev Artur Arnu.

Tako karakterizira Pariško komuno tudi drug njen član in prav tak aktiven udeleženec Lissagaré. (Prim. njegovo knjigo “Zgodovina Pariške komune”.)

Ljudstvo kot “edini vladar”, “ne diktatura enega človeka, temveč vsega ljudstva” — to je bila Pariška komuna. “Poglejte na Pariško komuno. To je bila diktatura proletariata”, je vzklikal Engels filistrom.

Tako se izkaže, kako si predstavljata diktaturo proletariata Marx in Engels.

Kot vidite, vedo gospodje anarhisti prav toliko o diktaturi proletariata, o Pariški komuni, o marksizmu, ki ga neprestano “kritizirajo”, kot midva, čitatelj, o kitajski pisavi.

Jasno je, da sta dve vrsti diktature. Imamo diktaturo manjšine, diktaturo majhne skupine, diktaturo Trepovih in Ignatjevih, naperjeno proti ljudstvu. Na čelu take diktature stoji navadno kamarila, ki dela tajne sklepe in zateguje zanko na vratu večine ljudstva.

Marksisti so sovražniki take diktature, pri tem se bore proti taki diktaturi veliko uporneje in požrtvovalneje kot naši kričavi anarhisti.

Imamo tudi druge vrste diktaturo, diktaturo proletariata večine, diktaturo množic, naperjeno proti buržoaziji, proti manjšini. Tu stoje na čelu diktature množice, tu ni mesta ne za kamarilo, ne za tajne sklepe, tu se dela vse odkrito, na ulici, na zborovanjih, to pa zato, ker je to diktatura ulice, množic, diktatura, naperjena proti vsakovrstnim zatiralcem.

Tako diktaturo podpirajo marksisti “z obema rokama”, to pa zato, ker je taka diktatura veličasten začetek velike socialistične revolucije.

Gospodje anarhisti so zamešali te dve druga drugo zanikajoči diktaturi in so se zato znašli v smešnem položaju: ne bore se z marksizmom, temveč s svojo lastno domišljijo, ne bore se z Marxom in Engelsom, temveč z mlini na veter, kot je delal nekoč blagopokojni don Kihot…

Taka je usoda tretje “obtožbe”.

[1] J.V. Stalin: “Zbrana dela”, I. zv., str. XIV., XV.

[2] Namesto izraza “prakomunistični red” uporabljamo danes izraz “Red praskupnosti”. Op. red.

[3] To nikakor ne nasprotuje misli, da obstoji med obliko in vsebino konflikt. Stvar je v tem, da ni spora med obliko in vsebino v splošnem, temveč le med staro obliko in novo vsebino, ki išče novo obliko in teži k njej.